|
Vijoličarka -> RE: Zaposlitev v domači firmi (26.8.2015 23:47:42)
|
Delati za sorodnike in prijatelje je občutljivo, drži.
Mislim da je par stvari pomembnih. Prvič, ali podjetje dela dobro ali ne, tako da ne boš v kakšni finančni nevarnosti. Drugo pomembno vprašanje je, zakaj te hoče. Če te hoče zato, ker te pozna in ti zaupa, pa delno tudi zato, ker bo zate tako v marsičem lažje, potem je to super. To boš najbolje znala sama oceniti.
Potem je pomembno, da se boš ti zavedala, da ti bo on v prvi vrsti šef, šele potem brat in tudi ti boš v prvi vrsti zaposlena in šele potem sestra. Če se bosta tega zavedala, bosta dobro sodelovala in se ne bosta zapletala tam, kjer ni treba.
Pomembno je tudi, zakaj oče hoče, da prideš tja. Čutim nekaj problemov zaradi predaje. Oče je firmo predal in to je to. Nima smisla, da on zdaj hodi tja in spodkopava brata. Brat mora stati na svojih nogah in tudi delati svoje napake. Pa tudi, časi so se spremenili, brat je bolj na tekočem in ne more biti več po očetovo. In če oče tega ni razumel drugače, kot da mu je prepovedan vstop, žal, drugače najbrž ni moglo iti. Ni pa idealno. Torej se boš ti morala že od začetka zavedati, da te nima oče kaj zasliševati ali celo preko tebe vplivati na delovanje firme.
Treba bo kar nekaj diplomacije. Poskusi se prepričati, da problem med bratom in očetom nima veze s tabo in ne pusti se potegniti v ta spor, pa bo šlo.
Na koncu si ti tista, ki boš morala oceniti svoje diplomatske sposobnosti in sposobnost, da se brigaš predvsem za svoje delo ter se držiš stran od zdrah, ki v bistvu nimajo zveze s tabo. Če tudi je brat vzkipljiv, pa mogoče ti deluješ nanj pomirjevalno. Veliko je odvisno od tega, kako on tebe dojema in s tabo ravna.
Jaz sem delala za brata in sem se držala, da je v prvi vrsti moj šef, čeprav sva, seveda, imela bolj topel odnos, kot navadni sodelavci. Včasih je bilo malo težko, ker on strašno rad razpreda in jamra in kot 'družinski psihiater', sem morala marsikaj poslušati. Sem preživela tudi to, čeprav je bilo občasno stresno. Potem pa so se časi spremenili in zanj je bilo poslovno vedno težje. Sama sem videla, da postajam breme, da se posli krčijo... sama sem mu rekla, da bom šla drugam, ker on bi si raje roke odrezal, kot pa da bi me odpustil. Vseeno, to je bilo eno zanimivo obdobje, ko sva lahko dostikrat načvekala, kot nikoli prej ali kasneje (on je precej starejši, ampak mu jaz neko bolj delujem kot mama). Lepo se je izkazalo, da drug drugemu nič hudega nočeva in to ni vplivalo negativno na najin odnos.
|
|
|
|