|
ronja -> RE: Ko človek ostane brez besed....... (27.8.2015 11:11:36)
|
Sama še vedno dajem uličnim muzikantom in tistim, ki se nekaj trudijo (žonglirajo, zabavjo, pač nekaj) - lepo je, da je ulica živa in kar imam, rajši dam njim kot pijančkom, pač moja svobodna izbira, pa če je tem všeč ali pa ne. Slednjim povem, da imava 1 plačo in 3 otroke in potem veliiiika večina da mir:). Kdor ne da, povem, da je ta plača 900€, kdor še vztraja, mu lepo razložim, da če moram zbirat med njegovo litrco in sladoledom za svojega otroka, zmaga sladoled. Če še težijo, povem, da sem mela mamo, ki je dala vsem, ki so prosijačili, potem pa ni bilo za sadni jogurt in da tega ne bom delala, pa pika. Potem navadno ugotovijo, da ne bo nič in mi dajo mir.
Sem imela pa primere, ko je potem fant (mlajši in bolj zdrav od mene) začel težit, če potem to res dam otrokom in če potem oni res dobijo, da eni starši se tudi tako zgovarjajo, pa potem ne dajo otroku na račun, da vedno reče: pa boste dali potem tista 2 evra na otrokov račun in "morajo obljubit". Temu sem potem razložila (takrat smo ravno kupovali stanovanje), da otroci nimajo svojih računov, da je vse na enem in da gre vse tja in da bomo celega spraznili, ker kupujemo večje stanovanje, da bojo ti otroci imeli vsak svojo sobo in bojo lahko v miru pisali domače naloge, ker se nama zdi to bolj pomembno kot bonbončki, ki bi si jih mogoče kupil otrok, če bi mu direkt dala denar v roke, da naj si nekaj kupi. Potem sva se pogovarjala do doma, me je pospremil iz centra:). Nimam nič proti pogovoru, ne zdijo se mi manj vredni in čisto sprejmem njihov način življenja; ne pustim si pa nabijat krivde, ker enostavno res delam vse, kar znam, da bi poskrbela za svoje otroke. In mislim, da jim je čisto ok.
Otroške cotke tudi dam naprej, sem pa razmišljala, da bi zdaj nekaj najlepših prodala in peljala tamale kam za ta denar:). Tednika ne gledam, ker nimam tv, sem pa parkrat ujela take zgodbe pri dediju (nimam pojma, katera oddaja) in na radiu in sem bila jezna ko hudič! Mama brezposelna šivilja prosi ljudi za darila za novo leto za svoje otroke, med katerim je bila tudi lutka, ki si jo je želel najmlajši! Takrat bi najrajši tv zabrisala nekam! Hudiča, brezposelna si (imaš čas za to) in znaš šivat (imaš znanje za to), pritožuješ se, da otroci takoj prerastejo obleke, pa ti ne pade na pamet, da bi jih predelala? MOgoče v lutko, ki si jo tvoj otrok že 2 leti želi? Grrrr! Saj otroci, vsaj mali niso taki grebatorji, no! In res se marsikaj da naredit iz starega. Punci sta čisto srečni s krilci iz starih majc - pa še vsak vpraša, kje sta dobili take posrečene obleke in sta ponosni, da je mami zašila. R. obleka za 1. šolski dan je bila v celoti predelana iz starih reči, za 1. in za 2. razred in ji je grozno všeč. Vem, da to ne bo šlo v nedogled in ko bojo malo večji, bojo hoteli to, kar majo ostali (ali pa ne;), ampak zaenkrat, dokler so mali in za fante, kjer to ni tako zelo važno, katere firme je majca... pa se reeees da tudi malo znajt, pa da se zato ne počutijo tamali glih reveže.
vse manj je empatije, sodelovanja, solidarnosti.
Ma, ne vem, če res. V tej krizi se je dobrodelnost povečala po vseh merljivih kazalcih, pa tudi sama imam dobre izkušnje - mi veliko večino oblek dobimo - smo jih že pred krizo in jih še zdaj. Edino lubi še nima vira oblek, ker moški pač ne menjavajo tako radi cot kot ženske, otroci jih pa prerasejo, sicer pa meni že par let ni treba nič kupit, pa sem precej lepše oblečena kot prej, ko sem si sama kupovala:D. In te obleke bi sicer romale v Humano in bi bile razdeljene drugim, tako da je verjetno še veliko takih, ki take obleke mečejo v zabojnike Humane. Ljudje radi pomagamo, če le vemo, kako in sploh če vidimo, da je nekomu to nekaj pomenilo:).
|
|
|
|