Dashenka
|
A. Ihan: Slovenska državljanska paranoja Po tradiciji smo Slovenci že stoletja revna, kmečka družba, ki je do tujih gospodarjev in sistemov vedno imela nezaupljiv odnos. Z nejevoljo smo sprejemali zakone z Dunaja in iz podobnih prestolnic, bili so nam prisila, ki jo velja upoštevati zgolj zaradi izogibanja kazni. In logično je, da so bili naši junaki vedno tisti, ki so znali sistem prinesti okoli – od tihotapca Krpana in upornika Gubca naprej. Brez izkušnje samostojnosti nismo posvojili izkušenj, da je usoda države, v kateri živimo, odvisna od nas in samo od nas. Zato nam trenutno nič ne pomaga, da je država formalno naša; saj nam v glavah manjka veščin, da bi se znali počutiti kot ekipa v isti barki. Zato se vsak zase po starih šegah in navadah stiska nekam v kot podpalubja in se mu zdi, da slovenska država ni njegova, ampak jo imajo politiki, ki jo vodijo; in po enaki podpalubni logiki imajo zdravniki bolnišnice, sodniki sodišča, novinarji medije, profesorji univerzo, cestarji ceste, farmacevti lekarne ... Tako nastane slovenska državljanska paranoja – ker lastne države in njenih institucij pri sebi ne priznamo kot svojih, jih posledično niti nočemo zares spoznati in še manj v sebi razviti občutka državljanske participacije. Posledica je občutek ogroženosti – ob neznanem ljudje samodejno iščemo nevarna znamenja. Ne glede na to, ali smo za odrinjenost odgovorni sami s stiskanjem v podpalubje ali nas tja v resnici nekdo na silo potiska – v vsakem primeru nastane v glavi odtujitvena paranoja. To je nevarno stanje, ki nastane zaradi odrezanosti od participacije in informacij. To stanje je v vsakdanjem življenju mogoče aktivno proizvesti do kliničnih oblik z banalno in vsem poznano tehniko mobinga – posameznika šefi in sodelavci odrežejo od informacij in od delovnih opravil – in uboge žrtve, ki niso izjemno trdne osebnosti, bodo čez pol leta večinoma pristale pri psihiatru. Ampak enak rezultat nastane, če se posameznik zaradi lastnih, navadno čustvenih težav izolira od kolektiva – zato je mobing tudi tako težko dokazati, ker v pozni, paranoični fazi zunanjemu opazovalcu ni jasno, kaj je kura in kaj jajce. Edino zdravilo zoper paranojo je participacija Ampak na žalost te tradicije Slovenci nimamo, naša veščina je umik v lastno glavo ob prvi težavi, kar paranojo samo poveča. Na področju zdravstva je na primer že konec 18. stoletja Marija Terezija uvedla zdravniško službo tudi na Kranjskem, ampak še vse 19. stoletje se je kmečko prebivalstvo obračalo na padarje, ki so gledali urin, nastavljali rožičke in s puščanjem krvi praviloma pospešili smrt. Del razlogov za to je bila revščina, ljudem se je zdelo predrago klicati zdravnika, hkrati pa jih je odbijala tudi nemška govorica večine zdravnikov – zato so ostali pri padarjih in si to privrženost utemeljevali z ljudskimi zgodbicami o čudodelnih urokih in o zdravnikih, ki s sabo vozijo smrt. Kar je bilo deloma res, saj so zdravnika, če že, poklicali, šele ko je človek že umiral. Zakaj na letalu ni rezervnega motorja? Danes se slovenska zgodovinsko naučena odtujenost od države preslikava v odtujenost do vseh institucij, čeprav naj bi bile "naše", ampak v glavah Slovencev očitno ni tako. Narodi s tradicijo samostojnosti in participacije so se naučili, da je družba ladja, ki s svojo trdnostjo pomaga preživeti vsem na njej. Zato ne glede na družbene napetosti strnejo vrste, ko se kaj mednarodno zaplete, in tudi angleški delavec mnogo bolj računa na kraljico kot na internacionalo. Tudi zato Američani ali Angleži ob padcu svojega letala počakajo na mnenje komisije in večinoma verjamejo v njene izsledke. A hkrati je komisija pripravljena zelo natančno in do tehničnih podrobnosti odgovarjati dvomljivcem. Ki pa morajo znati postavljati vprašanja v družbeno dogovorjenem tehnološkem jeziku, kot ga uporabljajo na univerzi in v industriji. Če bi anonimni dvomljivec kot vzrok za padec letala na primer razglasil varčevanje pri številu letalskih motorjev, ne bi dobil niti sekunde medijske pozornosti, dokler svoje teze ne bi utemeljil z logiko in izračuni, ki jih uporabljajo konstruktorji letal. Med resnimi mediji preprosto ni urednika, ki bi v enakovreden položaj za in proti postavil stoletno tehnološko tradicijo, ki je izdelala že milijone letal, ter na drugi strani samooklicanega fantasta, ki bi o letalstvu želel razpravljati v svojih nikomur razumljivih metaforah. Odprta družba želi participacijo in debato, ampak debata mora biti v dogovorjenem družbenem diskurzu, ki ima težo. To je morda ideologija učinka, ampak hvalabogu. Brez nje si danes nihče ne bi upal na letalo. Ups, so pa tudi sistemi, ki nočejo participacije In enega od teh sistemov smo bili Slovenci oblino deležni. V naši družbi pri pojavih paranoj zato ne gre nujno le za vprašanje kulture ljudi, ki se v zgodovini niso naučili veščin družbene participacije in v vsaki instituciji vidijo odtujeno prisilo in grožnjo, do katere razvijejo paranojo. Pri Slovencih gre lahko tudi za resno težavo politične tradicije, ki participacije državljanov ne glede na besede pravzaprav noče. Gre za tradicijo avtokratske, klanovske države, kjer igro milijonov in milijard vodijo interesne skupine, državljani pa so samo kamuflaža, ki z dviganjem rok odvzema odgovornost resničnim igralcem. Pol stoletja smo na primer imeli partijo, ki je upravljala vse, in SZDL s sindikati, ki so organizirali dviganje rok. Potem se je tradicija upravljanja prelila v skrivnostne privatizatorske skupine, za marionetno dviganje rok pa so na drugi strani poskrbeli kulturnobojevniški agitatorji, ki so preusmerjali pozornost ljudstva od privatizacijskih milijonov in milijard. Dokler niso počile bančne luknje in se je vsa država ob osupljivem soočenju znašla v stanju nezaupanja in paranoje do vsega. In podobno kot pri mobingu v podjetju tudi v vsej državi ni preprosto presoditi, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Smo zgrešili državljani, ki smo kot volivci paranoično odklanjali zaresno državo in državnike in namesto njih iskali njihove padarske nadomestke? Ali so nas ves ta čas skrivne interesne skupine načrtno zapirale v podpalubje in načrtno kvarile kompas, da ne bi prepoznali resničnega načrta poti? Težava proticepilcev – paranoja namesto participacije A dejstvo je, da imamo v Sloveniji poleg različnih kulturnih bojev še enega – cepilnega, ki se na žalost dogaja po enakih, neproduktivnih vzorcih kulturnega. Namesto da bi skupine, ki hočejo v družbi nekaj doseči, s svojimi idejami in delovanjem tej ponudile nekaj več in jo obogatile, hočejo, nasprotno, v družbi nekaj razbiti, da bi na koncu vsi imeli manj. In seveda nobena družba že iz samoobrambnih refleksov takega razbijanja ne dopusti, zato se boji nadaljujejo v neskončnost. Pri cepilnem boju imamo organizacijo z izvrstnim imenom SVOOD (društvo za svobodo odločanja). Če bi se držali imena, bi svoje cilje dosegli z družbeno in politično debato o svobodi posameznika in njegovi odgovornosti. In s tem naredili premik v glavah Slovencev, ta bi jim omogočil doseči cilj in bi hkrati izboljšal stanje slovenske družbe, ki svobode in odgovornosti iz meglenih načel ne zna konkretizirati v podrobnosti konkretnega življenja. Tako bi dosegli družbeno spremembo na edini produktiven način – da družbi v dialogu z njo nekaj ponudiš, jo prepričaš in ji s tem tudi pomagaš k napredku. Izvrsten primer takega boja so na primer skupine za enakopravnost spolnih usmeritev – istospolno usmerjeni za dosego svojih ciljev na srečo niso začeli bojevito razglašati in dokazovati zgrešenosti heteroseksualnih porok, ampak so z napornim družbenim in političnim angažiranjem dosegli premik v glavah, ki Slovencem ne koristi le v odnosu do njih, ampak tudi v odnosu do marsikaterih prej nerazrešenih stisk – rasnih, nacionalnih, verskih. Povsem nasproten primer pa so akterji slovenskega zgodovinarskega kulturnega boja – s svojo strastjo za rušenje obstoječega niso dosegli nikakršnih premikov v razumevanju zgodovine, ampak so le zastrupili razvoj političnega sporazumevanja med Slovenci. Težava napačno izbranega (bojnega) polja Pri našem cepilnem boju gre zato predvsem za težavo napačno izbranega diskurza. Slovenski pobudniki prostega odločanja o cepljenju svojih otrok imajo na voljo izvrstno polje racionalne družbene debate, ki bi jo lahko razumeli vsi v družbi in zadeva človekove pravice, odgovornost staršev za svoje otroke in potrebe po spremembi avtoritarnih družbenih mehanizmov v demokratične. Seveda bi bili za tako debato potrebni energija in vztrajnost, kajti številni sodržavljani še danes težko sprejmejo, da je bil naš prejšnji sistem avtoritaren in nesvoboden, to pa se vleče še danes v tisoč manifestacijah konkretnega življenja. Zato je prav tega avtoritarnega političnega bika treba v družbeni debati zgrabiti za roge in se izpostaviti iz varnega zatišja lastne glave in navidezne "nepolitičnosti". Tu namreč tiči zajec, vprašanje o svobodi odločanja o cepljenju je politični in družbeni boj, enak, kot so ga (iz)bojevali istospolno usmerjeni. Zato ga je treba dobiti na ravni družbenih in političnih debat, kar pa Slovencem, od totalitarizma prestrašenim še danes, po četrt stoletja "svobode", v večini ne diši. Ampak bi raje po slovensko skrito in v podpalubju nekaj po svoje argumentirali in upali, da bo politični krmar na palubi nenadoma zavil po njihovih željah. Zakaj le? "Če kdo verjame, da se stvari zgodijo same po sebi, je gotovo Slovenec," to poved sem v preteklem tednu nekje prebral in mi je ostala v spominu, ker je tako resnična. Če je medicina nevarna, se prepustimo padarjem Naši proticepilci na žalost povsem napačno iščejo utemeljitev za spremembo zakona v domnevni nevarnosti cepljenja. S temi domnevami se lahko ogrevajo znotraj kroga enako mislečih, politično družbo, ki ima kompetenco spreminjati zakone, pa morajo znati prepričati z racionalnim diskurzom, kot ga družba pač uporablja. Racionalna družba, ki je ustanovila univerze in bolnišnice in šole in inštitute, se preprosto ne more pogovarjati v nerazumljivem jeziku, uvoženem od marginalnih, zahodnjaških skupin, ki zganjajo družbeno paranojo glede vsega – hrane, cepiv, zdravil, vesoljcev. Tega diskurza racionalna družba preprosto ne more vzeti v razpravo, to je enako, kot bi jaz začel zahtevati, naj dodajo vsem letalom vsaj še en rezervni motor, da se bom v zraku bolje počutil. Še bolje pa dva. Če želim doseči kaj takega, se moram biti sposoben s svojimi argumenti vključiti v diskurz, ki ga gojijo tehnične univerze, ali pa me nihče ne bo jemal resno. Prav to je zgodba razprav o nevarnih cepivih. Če so cepiva ob vseh dokumentih in organiziranih študijah, ki ugotavljajo nasprotno, še vedno nevarna, so enako nevarna tudi vsa zdravila in vsi medicinski postopki in operacije – zminirajmo torej bolnišnice in zdravstvene domove in se prepustimo padarjem! Proticepilci bi radi dosegli svoj cilj in družbeni premik s tem, da družbi zminirajo njeno temeljno institucijo, ki omogoča ljudem varnost na področju bolezenske ogroženosti – medicino. To je seveda vnaprej izgubljen boj, družba se medicini preprosto ne bo odrekla. Za vsemi cepivi so študije na več deset tisoč in milijonih ljudi, dokumentirane v skladu s protokoli moderne medicine, izdelava študij za posamezno cepivo zato tovarno stane tristo ali tudi petsto milijonov dolarjev in cepiva, ki ne izpolnijo pričakovanj, tudi največje farmacevte spravijo v rdeče številke. Zadnje tako je bilo na primer cepivo proti dengi. Ampak ko farmacevti enkrat imajo številke, ki jih priznajo ameriške in evropske komisije za zdravila, s tem pa ves medicinski svet, je razprava o nevarnosti cepiv kar povprek iracionalna. Njihova nevarnost je dokumentirana, saj vendar obstajajo številke, ki jih lahko vsak prebere! In če se pojavi kaj novega in nevarnega, ni raziskovalca, ki ne bi želel tega opaziti prvi in z objavo v člankih požeti svojega koščka slave. In če se kdo ne strinja s procedurami, ki jih pri testiranju cepiv zapoveduje medicina, lahko kadarkoli razloži težavo in svoje argumente, ampak seveda v diskurzu, ki ga kot družba in civilizacija uporabljamo na področju medicine in zdravil. Beg pred politiko v podpalubje Zaradi nerazvitega občutka participacije pri nas tudi proticepilci torej ne poskušajo doseči svojega cilja na način, ki bi vsej družbi nekaj dal (premik pri dojemanju individualne odgovornosti in pravic), ampak raje na način, ki bi družbi nekaj vzel – zaupanje v njene lastne (zdravstvene) institucije. Seveda je prvo težje, ker se je treba dotakniti politike in zgodovine in premagati predsodke o tem, da smo demokratična družba po dolgem in počez, samo z vsemi okoli nas je nekaj narobe. Ampak za spreminjanje družbe politični boj v podpalubju preprosto ne deluje. Sploh zato, ker v resnici naš državni in politični sistem še ni tako temeljito prestopil v demokracijo. To se vidi tudi po tem, da namesto racionalnih družbenih razprav raje gojimo molk, vsak se zapira v svojo glavo in ustvarja lastno družbeno resnico. Zato postaja Slovenija država praznoverja, družba dveh milijonov resnic brez racionalnega konsenza o čemerkoli. Od praznoverja, ki je prestrašen beg v lastno glavo, do paranoje, ko nas ogrožajo vsi, ki jih ne poznamo, ker jih zaradi zapiranja vase niti nočemo poznati, pa je le majhen korak. Še krajši pa je od paranoje do popadljivosti, ko bi človek ugriznil človeka kot stekel pes. Sam se neredko zgrozim, kako si proticepilci upajo obtoževati pediatre, da poskušajo škodovati otrokom, ki jih zdravijo. Kaj res ne pomislijo, da so pediatri pravzaprav ljudje, sodržavljani, njihovi nekdanji gimnazijski sošolci, s katerimi so skupaj peli iste pesmi in so iz veselja do otrok šli študirat medicino in postali pediatri. In da s temi pediatri živijo v skupnih naseljih in jih srečujejo na sprehodu in so morda njihovi sosedi. Potem pa začneš človeka, ki ga videvaš vsak dan, kar na pamet obtoževati, da je množičen, naklepni morilec. To je popolna grozljivka: ljudi, sošolce, sosede kar na pamet obtoževati zločinov, samo da ustrežeš paranoji v svoji glavi. Razkritje: avtor je zdravnik, ki zaradi izkušenj in poklicnih informacij o koristih cepljenja redno cepi sebe in svoje najbližje. A je hkrati že ničkolikokrat povedal, da je za družbo, kjer je odločanje o cepljenju prostovoljno. Zato poziva zainteresirane, ki se čutijo poklicane za doseganje tovrstnih sprememb, da poskušajo tako družbo doseči s pozitivnimi sredstvi – z racionalno družbeno razpravo ter s političnimi in družbenimi akcijami, ki bodo prepričale večino sodržavljanov in hkrati premaknile družbo k večji svobodi – ne le v zvezi s cepljenjem. V nasprotju s tem pa je aktivno prizadevanje za rušenje občutka varnosti, ki jo družbi daje medicina, samo prispevek k slovenski samodestruktivnosti. Ko bomo ubili zaupanje v svojo zadnjo institucijo z državo vred, pa se bomo poskrili v kleti in upali, da nas bo iz družbe praznoverja in padarjev znova rešila kakšna nova Marija Terezija in nam poslala dunajske šolnike in zdravnike in sodnike, enako kot pred poltretjim stoletjem. Kaj pa, če se nam je Marija prikazala samo enkrat in nikoli več?
|