|
Nesia -> facebook ubije družino (6.5.2015 22:57:53)
|
Pozdravljene punce
Po dolgem času, ampak dejansko po šestih letih oz. petih pa sigurno, sem spet zajadrala na tale forum. Presenečena da je še vedno uporaben, da je še vedno pri življenju.
Sama sem bila uporabnica nekašnega pol leta, ko sem rodila starejšo hčerko in se spomnim, da sem obupno iskala informacije o določenih težavah z našo malčico.
Tokrat pa sem tukaj z eno neprijetno situacijo, za katero sem skoraj prepričana da tudi ve ne boste imele kaj veliko možnih odgovorov, ampak vseeno. Kakorkoli, morebiti se bo katera forumovka iz mojega trapastega življenjskega poigravanja celo kaj naučila.
Mimogrede – hudo sem se poizkušala spomnit svojega takratnega nick-a, a brez uspeha. Sigurno je bila kaka pika, pikica pa kakšna številka zraven. Nima veze, se prijavljam na novo. Niti nisem bila tako aktivna takrat da bi kakšne stike navezovala. Takšne ali drugačne.
Sem mama dveh punčic, šest je stara starejša, mlajša ima dve leti. Moj partner (poročena nisva) živi z nami, v lastnem – mojem stanovanju. Luštna družinica. Vsaj na ven ;) Pa se je pred tremi leti zgodilo tudi nama – pok in on se na hitro odseli rekoč, da ne more več, da rabi čas zase. Kasneje sem seveda takoj opazila, da je potreboval čas s svojo drago ljubico. Ko se ga je naveličala ga je izpljunila kot prežvečen čigumi. Ni kaj, takrat sem ga v šoku spustila, dopustila da je odšel v svoje stanovanje k staršem, poskrbela da je imel stike s hčerkico, sebi pa dala čas za jok in obžalovanje.
Pa me kmalu potegne internet, facebook. In po nekem naključju zaprosim za prijateljstvo znanega slovenskega športnika. In me sprejme. Jaz ne bodi lena takoj hitim na privat sporočilih z zahvalami o sprejetju itd. Seveda sem bila vsa glasna o tem reprezentančnem športu, saj sem vedela da nimam šanse da ga kdaj sploh srečam v živo. Kruh si služi v tujem klubu, doma je zgolj nekajkrat letno po nekaj dni, kolikor mu nalagajo domače državne športne obveznosti. Ne bom imenovala športa – upam, da me razumete.
Jasno, vsa ponosna in glasna sem vsake toliko časa ko me je kliknil začela razpredat o športu in o življenju, njemu je pomojem bilo pa tudi malo dolgčas v tujini ob večerih. Ajd. Nakar mi en večer napiše sporočilo – draga xxxx, jutri pridem v Slovenijo. Vem, da se sliši smešno – časa imam dobro uro. Bi se dobila na kavici?
Zagrabim. S prve. Brez pomisleka. Malo peljem k njemu, ne razlagam kaj imam pozno popoldne, temveč se na hitro zlažem da šibam na sestanek. Brez težav mu jo pustim. Se napedenam in švrk na kavico. Pogovarjala sva se resnično samo o športu in skoraj ničemur drugem. Zelo rahlo sva se dotaknila družin. Ampak res narahlo.
Kava zaključena. Pozabim na vse skupaj, nikakor pa ne pozabim še malo preverjat facebooka če je slučajno kaj napisal. Pa se je zgodilo da je res. Čez kak mesec. Pristala v postelji. Dvakrat, trikrat, potem nisva več štela. Priložnosti ki so se takrat ponujale dobesedno same od sebe sva zagrabila. Obema jasno – da ne bo nič iz tega. En mesec dni sva resnično uživala. Potem sem potegnila črto in ga odslovila. Nisem imela občutka da je bil kaj dosti užaljen. Ni šlo več, nazaj sem začela krpati s svojim partnerjem, dekličinim očetom. In se je zgodilo. Teden po tistem sva intimno ponovno postala par s partnerjem. S takoimenovanim ljubimcem iz facebooka sva prekinila.
Želja ki sva jo dobila z mojim je bila – še en otrok. Že teden po prenehanju moje zaščite sem zanosila. Šokirana in vesela hkrati. Moj prav tako. In tu se zgodba začne. Druga hči se je rodila skoraj štiri tedne pred napovedanim rokom. Pač je malo pohitela. Nič ni bilo kritičnega.
Polna obveznosti sem seveda prenehala čekirat razne tviter računčke, pa fejsičke pa vse kar se tiče neta. Z mojim sva se ukvarjala še z nekim dodatnim delom doma, punci sta zahtevali svoj čas. Pa se vendarle zgodi, da me zaprosi za ponovno prijateljstvo moj športnik. In kliknem. Brez da mu kaj odgovorim na privatno sporočilo.
Ko pospravljam posodo v pomivalni stroj in stresem ostanke torte v kompostni zabojnik, grem pogledat če moja mala princesa ki je praznovala rojstni dan – drugi rojstni dan, sladko spi s svojim očijem, ki ga je očitno otrudila v celem prazničnem dnevu, grem tako še na računalnik in objavim sliko tortice. Izogibam se dajat slike otrok na net, če to ni hudo potrebno. S pripisom – moja princesa je imela dve leti, zaprem računalnik in grem spat.
Niti slutila nisem kaj sem storila!
Zjutraj me je prebudil telefon. Ker je bil partner še doma ga seveda nisem dvignila. Bil je športnik. Namenila sem se, da pač ignoriram klic. Dopoldne, ko sem bila v službeni pisarni zvoni še vsaj trikrat, celo štirikrat se mi zdi. Ne dvignem. Na facebook dobim zgolj sporočilo – jutri bom v Sloveniji. Ali greva na kavo, ali pridem do tebe. Ne zanima me kdo je doma.
Rečem, da ne morem, da je začetek tedna in imamo kup obveznosti. Da se slišiva kdaj drugič. Nazaj dobim sporočilo, ki me je za dobrih štirnajst dni prikovalo v posteljo. Z resnično grdimi besedami mi je dal vedet, da bo prišel po svojo hči in da bom že videla prikrivat mu takšne stvari.
Od šoka sem ga seveda v trenutku poklicala in mu pojasnjevala da ne gre za njegovo hči, on je trdila da nemogoče da je vse preračunal… Da je vedel, da je nekaj ne štima. Bolj sem mu govorila, bolj je grozil z odvetniki. Zdaj nimam več kaj. Čakam na njegovo uradno pošto. Vsak dan se tresem, da obvesti mojega partnerja. Pekel iz katerega vem v naprej kakšen bo izhod – ponovni prepir z mojim, če ne celo razhod, na koncu pa bom ostala sama. Vem da ne morem pričakovati rešitve v sokomentiranju, lahko pa mogoče ta zgodba obrne kakšno pametno potezo… Ne vem. Mogoče sem morala samo pojamrat. Niti si ne upam mislit kaj vse sledi…
Z lepimi pozdravi, xxxx
|
|
|
|