Ko ljubezen izginja (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Spolnost



Sporočilo

Anonimen -> Ko ljubezen izginja (7.3.2015 4:22:55)

Pišem anonimno, čeprav nima direktne veze s spolnostjo.

S partnerjem sva skupaj 14 let, imava 2 otroka (4 leta in 8 mesecev).
Zadnje leto se mi dozdeva, da ga ne ljubim več. Pač moja čustva bledijo in bledijo... pa nič takega ni naredil, ne popiva, z otroki pomaga, prisoten je... ampak v mojih očeh to ni dovolj. Pa bi lahko bila hvaležna, da imam tako dobrega moškega in verjetno me boste nekatere obsojale "a bejž no bejž, kaj dramatiziraš, če pa je čist v redu". Ampak ne čutim, da sva partnerja. Včasih sva bila prijatelja, še to sva sčasoma izgubila. Dejansko pa nimam niti želje truditi se... a ni to grozno? A ni to znamenje tega, da ljubezni ni več? Če bi mi jutri rekel "dajva se zdaj intezivno trudit, da obnoviva razmerje" - kar itak ne bi nikoli rekel, ampak recimo - bi mu odgovorila "oh, ko se mi ne da". [sm=smiley13.gif]

V tem trenutku dejansko imam vse pogoje za prevaro. Nisem zadovoljna, ne vem točno kaj bi, spolnosti s partnerjem itak ni... če bi imela priložnost spoznati kakega potencialnega ljubimca, bi verjetno to naredila. In ne bi imela slabe vesti.

Kakšen komentar na mojo situacijo?

Podpišem se kot E.



Anonimen -> RE: Ko ljubezen izginja (7.3.2015 21:53:03)


IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Pišem anonimno, čeprav nima direktne veze s spolnostjo.

S partnerjem sva skupaj 14 let, imava 2 otroka (4 leta in 8 mesecev).
Zadnje leto se mi dozdeva, da ga ne ljubim več. Pač moja čustva bledijo in bledijo... pa nič takega ni naredil, ne popiva, z otroki pomaga, prisoten je... ampak v mojih očeh to ni dovolj. Pa bi lahko bila hvaležna, da imam tako dobrega moškega in verjetno me boste nekatere obsojale "a bejž no bejž, kaj dramatiziraš, če pa je čist v redu". Ampak ne čutim, da sva partnerja. Včasih sva bila prijatelja, še to sva sčasoma izgubila. Dejansko pa nimam niti želje truditi se... a ni to grozno? A ni to znamenje tega, da ljubezni ni več? Če bi mi jutri rekel "dajva se zdaj intezivno trudit, da obnoviva razmerje" - kar itak ne bi nikoli rekel, ampak recimo - bi mu odgovorila "oh, ko se mi ne da". [sm=smiley13.gif]

V tem trenutku dejansko imam vse pogoje za prevaro. Nisem zadovoljna, ne vem točno kaj bi, spolnosti s partnerjem itak ni... če bi imela priložnost spoznati kakega potencialnega ljubimca, bi verjetno to naredila. In ne bi imela slabe vesti.

Kakšen komentar na mojo situacijo?

Podpišem se kot E.


Zdravoo,..pravis,da sta skupaj 14 let.Dolgo ja,ti je moz dolgocasen?Pa je to razlog,da se ohlajas?
Ne popiva,sodeluje..super,lepo,takega moza sem imela tudi jaz.
Postajal mi je brez vezni,se sama nisem vedela kaj hocem.
Dva mala otroka,dela cez glavo.Za sex je bil kadar sem hotela.
Ampak v mojih oceh ni bil to kar sem hotela.
Ko sem ga prvic prevarala,sem imela cisto malo slabe vesti.
Potem sem se zaljubila v ljubimca,locila z mozem.
Porocila z ljubimcem,rodila in na koncu,sele zdaj ugotovila,da sem imela 1.zlatega moza.
Pred parimi dnev isem pomota sedanjemu mozu izgovorila ime prvega moza.In se se kar zamislila,kaj vse to skupaj pomeni v podzavesti.

Moje mnenje je,probaj ko bo prilika prevarat,takrat bos cutila najbolj sama,kaj si zelis.
Pa previdno in veliko srece ti zelim.




Stanislava_ -> RE: Ko ljubezen izginja (7.3.2015 21:59:08)


IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

... ampak v mojih očeh to ni dovolj


Kaj bi bilo dovolj?



mateyka -> RE: Ko ljubezen izginja (7.3.2015 22:26:15)

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Moje mnenje je,probaj ko bo prilika prevarat,takrat bos cutila najbolj sama,kaj si zelis.


Bo začutila, kot ti, da bi se drugič poročila, rodila, in nato ugotovila, da je prvi le bil "ta zlati in ta pravi"? [sm=smiley36.gif]

prvi anonimni -IMHO, prefino ti je. premalo frke maš v življenju in ti je dolgčas v lepem, namesto da bi uživala v tem kar imaš. mogoče je to dobro, mogoče slabo, upam pa da se ti srečno izide, karkoli že pride. [sm=smiley1.gif]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (7.3.2015 22:35:37)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



patrino -> RE: Ko ljubezen izginja (7.3.2015 22:44:27)

Vem da je že zguleno, pa vendar biti v vezi ni biti na cvetočem travniku , kjer je vse super in nič narobe. Kot imam sama izkušnje , pridejo v vsaki vezi obdobja, ko veza cveti, stagnira, veni . Če se ta krog nekako ponavlja, se mi zdi normalno. Če pa obstane le na točki, kjer veni- potem pa je mogoče treba kaj v tej smeri narediti.
ko so otroci mali, smo mladi starši vsi po vrsti bolj kot ne obremenjeni. Tudi če se še tako trudiš, je težje vzdrževati neko visoko kvaliteto odnosa. Vendar ko pride do različnih preizkušenj, prelomnih dogodkov in situacij, se mnogokrat pokaže realna kvaliteta nekega odnosa. Zato se spomnim, ko je moja babica rada rekla- saj ko nam nič ne manjka in je vse vredu , se je lahko imeti rad. Prava ljubezen in dober partnerski odnos pa se ponavadi pokaže, ko je malo na preizkušnji. Velikokrat te malo zbudi iz otopelosti in se malo zamisliš. In če tudi partner tako čuti, potem je to tisto pravo.
Partnerski odnos tudi ni vedno nek zabaviščni park, saj zna biti velikokrat ( posebej ob vsakodnevni rutini, utrujenosti ali pa preobremenjenosti) podoben tihemu domu za ostarele. Rahlo dolgočasno enolično, predvidljivo, brez tistih iskric, ki so bile včasih.
Takrat se po moje splača malo bolj zazreti vase, v partnerja, svet in pogledati na svojo situacijo malo bolj od daleč. Tako se marsikaj vidi.
Pravara- sori, sem mnenja, da se nobeni ženski pod soncem ni treba posebej mučiti, da bi se v kakšno zapletla. Če je le količkaj za stvar in to izraža. Zato je zelo malo takih, ki ne bi imele pogojev skočiti čez planke. Če smo čisto poštene, se mi vedno zdi, da smo v tem rahlo v prednosti pred dedci. Zato ne misliti, da si edina s takimi pogoji. Če je seks slab zate oz. ga ni, ima idealne pogoje v tej smeri tudi tvoj partner, ki čisto lahko sname kakšno podobno tebi- zdolgočaseno v lastnem zakonu in željno novih avantur zunaj zakona. Malo se zamisli, kako bi ti bilo všeč, če bi se na takšno pot pripravljal on. Če ti dol maha, potem je veza tam, kjer ne bi smela biti oz. je vprašanje, koliko se jo splača reševati. Če pa ti ob misli, da te lahko prevara tudi on , ni čisto vse ravno, potem se zbudi iz svojega naveličanega apatičnega stanja in stopi malo v akcijo doma in ne pri sosedu.



skuštrana -> RE: Ko ljubezen izginja (8.3.2015 7:18:23)

Rutina, dolgcas, utrujenost,vse zivljenje se vrti okoli otrok.... Bili tam, videli ;-)
Normalno je da se ti nic ne da, jaz sem bila nekaj casa tako utrujena da nisem vedela ali je jutro ali vecer in ce bi mi takrat moz tekel da gre bi rekla samo ok.
Pojdita nekam sama za par dni ( ce imata moznost), pojdita ven iz rutine... Pojdite vsi skupaj ce ne gre drugace. Mogoce kaksen koncert, vecerja... Ali pa pojdi sama s frendicami... Razbij malo rutino.



RIJA* -> RE: Ko ljubezen izginja (8.3.2015 8:32:49)

Jaz bom pa samo rekla: poporodna depresija. Poišči koga.



ronja -> RE: Ko ljubezen izginja (9.3.2015 17:19:50)

Dejansko pa nimam niti želje truditi se... a ni to grozno? A ni to znamenje tega, da ljubezni ni več?

Lahko da je to znamenje tudi česa drugega - navsezadnje depresivni ljudje nimajo želje se trudit za karkoli, pa ni res, da ne ljubijo svojih partnerjev, samo jim nekaj drugega to preprečuje. Lahko si zmatrana. Lahko sta ujeta v rutino, lahko si pozabila, ker ga jemlješ tako za samoumevno, da si sploh ne predstavljaš, kako zelo bi ga pogrešala, če ga ne bi bilo... Poizkusi si to predstavljat in če ob tem res nič ne čutiš, potem ga res nimaš več rada. Še bolj je pa verjetno, da si zmatrana - od odnosa, ki ni ravno to (glede na to da spolnosti ni...), od tega, kar si se mogoče kdaj trudila, pa nisi dobila vrnjeno tako kot si si želela (glede na to, da praviš, da sam tako ne bi nikoli rekel, da se dajta potrudit)...

Kaj naredit? Predstavljaj si, da gresta narazen: otroka bi bila malo pri tebi, malo pri njem, ne bi več imela tiste varnosti, da bi bo nekdo pomagal, ne glede na vse (saj verjetno bi ti tudi, če bi se razšla, vseeno je pa drugače)... To je nekaj vredno. In to vama je lahko motivacija - če trenutno ne čutita druge - da najdeta tisto drugo, če še je...

Kako jo najt? Pojdita kam sama: v kino, gledališče, na standup komedijo, v park, na sprehod v gozd, kamorkoli, samo da gresta nekam sama. Pogovarjajta se o tem, kako je bilo, ko sta se spoznala, navadno se takrat vedno zbudijo iskrice... Ko sem štopala, pa so se začeli možje pritoževat nad ženami (ki jih ni bilo zraven), prvih nekajkrat nisem vedela, kaj naredit in sem samo poslušala, potem so bili pa vedno bolj žalostni in zagrenjeni. Potem sem poskusila: začela sem jih spraševat, kako sta se spoznala, pa o kakih njenih dobrih lastnostih, ki so jih mimogrede omenili... in je bila neverjetna razlika! Prav videl si lahko, da so šli potem z veseljem domov k ženi:). Meni je bilo to vedno tako noro! Ampak naša psiha je malo nora - vidi to, na kar ji damo pozornost.

Potem se pa posvetita temu, zakaj sta tam, kjer sta? Sta si še privlačna? Ti je on fizično še všeč? Pusti psiho, pusti to, da ne spita skup - a ti je še všeč? Če bi bilo vse ok, bi si želela spat z njim? A ti gre kaj grozno na jetra, kar te popolnoma odbija? Zakaj si ne želiš več bit z njim/on s tabo?

Ker brezveze vztrajat v odnosu, ki to ni več.

Pa saj ne vemo tega. Mogoče ima samo slab dan. Dete je staro 8 mesecev, mesec pa pol po porodu itak odsvetujejo seks (do prvega pregleda), česar se nekateri držijo. Mogoče sta v tem času parkat spala skupaj, kar je zame sicer malo, ampak ne morem zato rečt, da to ni več odnos. MOgoče je v depresiji (poporodni ali normalni), mogoče ji je samo dolgčas... Tisti vozniki, ki so mi pripovedovali o ženah, bi tudi najprej zgledali kot da majo grozen zakon - na koncu pa kot da majo krasnega. Resnica je nekje vmes navadno;).

Prava ljubezen in dober partnerski odnos pa se ponavadi pokaže, ko je malo na preizkušnji.

Mojadva sta se mela pa najbolj rada, ko sta mela druge probleme - takrat sta vedno držala skup. Samo v lepem pa nista znala uživat, zato sta non stop rinila v težave[sm=jezicek.gif].

Če smo čisto poštene, se mi vedno zdi, da smo v tem rahlo v prednosti pred dedci.

Absolutno. Ampak mislim, da anonimna ni mislila, da lahko koga dobi, ampak se boji, da se bo zapletla v kaj, zato, ker so psihični pogoji za prevaro v njeni glavi pravi - da ni predana temu odnosu in se zato to lahko zgodi.

Navsezadnje se lahko dogovorita tudi za odprt zakon, če bi to obema ustrezalo...

Rutina, dolgcas

A čemo mal menjat? Nama bi pa tak prav prišlo kdaj mal rutine pa dolgčasa[sm=jezicek.gif].

Vsekakor ne delaj nekih dokončnih zaključkov v tem stanju. Sama prevara še ni konec sveta in veliko parov to preboli in gre naprej, vseeno je pa še lažje mogoče zdaj začet reševat, saj ti to očitno nekje v sebi želiš (sicer ne bi tega sem pisala - saj si vedela, da ti ne bomo napisale: na juriš, pejdi upecat prvega, ki bo za;)).

Povej možu, kako se počutiš. Ppovej mu, da se bojiš, da bi ga lahko prevarala, če bi prišla v skušnjavo, ker ne čutiš več tega med vama. Pa da nočeš, da se to zgodi. In boš videla njegovo reakcijo. Mogoče vaju bo to streznilo... Njega da ni vse ok (s tabo/z vama), tebe da ti je mogoče več do njega, kot si misliš...



gicek007 -> RE: Ko ljubezen izginja (9.3.2015 21:29:48)

Moje mnenje je,probaj ko bo prilika prevarat,takrat bos cutila najbolj sama,kaj si zelis.
Pa previdno in veliko srece ti zelim.


Hmmm....
WTF?


Pišem anonimno, čeprav nima direktne veze s spolnostjo....


Očitno nisi več najstnica, sedaj bi pa morala že vedet kaj si želiš, ne pa se skrivat za to "klišejsko" žensko neodločnostjo;
saj veste: "Ženske ne vedo kaj si želijo, dobro pa vejo česar si ne želijo!!!" To so najstnice, ki se lahko tako obnašajo ne pa nekdo, ki je skupaj 14 let in ima 2 otroka.

Če bi bil jaz tvoj mož bi želel vedeti kaj si želiš in kaj potreuješ. Tako da mu povej kaj te teži resno in to večkrat, če ne razume iz prve (moški smo pač taki). In poskušajte to skupaj rešit.
Neko varanje in to ne zaradi seksa oz mesnih užitkov, ampak zaradi psihične odtujenosti oz ljubezni IMHO ni dobra rešitv oz smer.




chezAnA -> RE: Ko ljubezen izginja (9.3.2015 23:25:43)


IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Pišem anonimno, čeprav nima direktne veze s spolnostjo.

S partnerjem sva skupaj 14 let, imava 2 otroka (4 leta in 8 mesecev).
Zadnje leto se mi dozdeva, da ga ne ljubim več. Pač moja čustva bledijo in bledijo... pa nič takega ni naredil, ne popiva, z otroki pomaga, prisoten je... ampak v mojih očeh to ni dovolj. Pa bi lahko bila hvaležna, da imam tako dobrega moškega in verjetno me boste nekatere obsojale "a bejž no bejž, kaj dramatiziraš, če pa je čist v redu". Ampak ne čutim, da sva partnerja. Včasih sva bila prijatelja, še to sva sčasoma izgubila. Dejansko pa nimam niti želje truditi se... a ni to grozno? A ni to znamenje tega, da ljubezni ni več? Če bi mi jutri rekel "dajva se zdaj intezivno trudit, da obnoviva razmerje" - kar itak ne bi nikoli rekel, ampak recimo - bi mu odgovorila "oh, ko se mi ne da". [sm=smiley13.gif]

V tem trenutku dejansko imam vse pogoje za prevaro. Nisem zadovoljna, ne vem točno kaj bi, spolnosti s partnerjem itak ni... če bi imela priložnost spoznati kakega potencialnega ljubimca, bi verjetno to naredila. In ne bi imela slabe vesti.

Kakšen komentar na mojo situacijo?

Podpišem se kot E.


Poporodna depresija?



Anonimen -> RE: Ko ljubezen izginja (11.3.2015 10:14:55)

Pozdravljene, pišem prvotna Anonimna, oziroma E.

Hvala vam za vse komentarje, ki so mi dali misliti. Sem se bala, da bom deležna drugačnih komentarjev, ampak me je presenetil pozitiven odziv.

Kot prvo naj rečem, da ste imele prav tiste, ki ste omenjale poporodno depresijo. Pojavila se mi je že nekaj dni po rojstvu mlajšega otroka, saj so me napadle črne misli (samomor...). Takoj sem šla do psihijatra, dobila antidepresive, ki sem jih pila 2-3 mesece, hodila na psihoterapijo, dokler te misli niso izginile. Nimam več želje po samomoru. Takrat pa mi je psihijater svetoval, naj odneham z antidepresivi in hodim samo na psihoterapije. Ki pa so enkrat na 2 meseca slabo urico, saj si ne morem privoščiti samoplačniškega psihoterapevta. V tej slabi urici pa s psihijatrom na koncesijo itak ne prideva nikamor. Dlje pridem, če se tukaj anonimno spihujem na forumu. :)

Torej, samomorilnih misli ni več, ostala pa je ta neka apatija, naveličanost, prikrita jeza do partnerja.
Iskreno povedano - pa ne obsojajte me, prosim - se mu želim "maščevati", ker me ne razume. Totalno otročje, ampak si ne znam pomagati. Po drugi strani pa vem, da me oseba (še posebej moški), ki nikoli ni bila klinično depresivna, težko razume. Samo enkrat edinkrat sva se pogovarjala o moji bolezni, takrat na začetku, ko sem razmišljala o samomoru. Želje po samomoru mu itak nisem nikoli priznala, saj me je bilo strah obsojanja. Nerazumevanja. Očitanja. Povedala pa sem mu, da sem depresivna in rabim strokovno pomoč. Vprašal me je, kako mi lahko pomaga. Takrat sem mu povedala, da rabim njegovo telesno bližino, da mi mora večkrat povedati, da me ima rad, me stisniti, ko jočem. Ne iti stran. Od tega pogovora je zdaj več kot pol leta. Kolikokrat mi je od takrat povedal, da me ima rad, pa sem mu DIREKTNO POVEDALA, da to rabim? Enih dvakrat. Me je stisnil, ko sem jokala? Ne. Špilal se je na računalniku.
Bi ga dejansko morala "po otroško" vsak dan spraševati "Me imaš rad? Me imaš rad?" Izsiliti izjavo o ljubezni? Ne vem no.

Takšne malenkosti sem mu zamerila. Zaradi takšnih malenkosti se mi zdi, da ljubezen izginja. Da bi ga šla prevarati samo zaradi mesenih užitkov, da me nekdo vsaj zaradi telesnega užitka stisne k sebi.

Danes sem sanjala, da me je on prevaral. Z neko prsato blondinko. (Jaz sem drugače manj obdarjena v območju prsi in imam črne lase.) Da sem šla z njo na cigaret in sva se zaštekali. Postali frendici. In sem ji rekla "glej, nič ti ne zamerim, naj vsaj s tabo uživa, dejva še enga prižgat". :D Psihijatri bi o tem imeli dosti za povedati.

Še enkrat hvala za vse komentarje, upam, da jih bo še. Ker dejansko rabim ODZIVNOST na moje besede.
Odzivnosti pa od mojega partnerja ni.




ronja -> RE: Ko ljubezen izginja (11.3.2015 14:59:05)

Iskreno povedano - pa ne obsojajte me, prosim - se mu želim "maščevati", ker me ne razume. Totalno otročje, ampak si ne znam pomagati.

VSI imamo kdaj otročje misli in NIČ ni narobe, če si jih priznamo, še celo zdravo je! Vsi kdaj čutimo čustva, za katera nas je sram ali pomislimo misli, ki jih nikoli n ebi želeli pomislit. Pač nismo ravno popolni. Tisti, ki je dovolj pogumen, da si to prizna, je naprej od tistega, ki nobenih takih misli "kao" nima;).

Samo enkrat edinkrat sva se pogovarjala o moji bolezni, takrat na začetku, ko sem razmišljala o samomoru. Želje po samomoru mu itak nisem nikoli priznala, saj me je bilo strah obsojanja. Nerazumevanja. Očitanja.

Mislim, da si on ni priznal, kako hudo je s teboj. Enostavno zanika. Velikokrat zanikamo bolezni svojih bližnjih, ker pač nočemo niti pomislit, da bi se komu od njih kaj zgodilo. Ni fajn vedet, da imaš depresivno ženo - počutiš se odgovornega, tega marsikateri moški ne zmore... Ker ne ve, kako pomagat. Vem, povedala si mu, pa tudi tega ni naredil. Ne boš verjela, isto se je meni dogajalo. Ko sem ga vprašala, zakaj mi ne pomaga s tem, kar sem mu povedala, da bi mi pomagalo (ni bilo čisto isto, ampak tudi take male reči), najprej ni vedel, potem pa je ugotovil, da si ni mislil, da bi mi to res lahko pomagalo, da bi moral naredit nekaj večjega, to pa ni mogel. Ker njim so to male stvari, nam pa včasih velike. Mogoče se na ta način malo distancirajo od vsega, branijo pred realnostjo, ki je včasih malo kruta, nočejo videt. Če ne veš, ne boli. Zanj je zadeva urejena, saj hodiš na terapije in zate poskrbijo drugi. Ne ve, da mora poskrbet zate tudi on - in ti pomagat, da boš lahko poskrbela zase sama.

Še enkrat hvala za vse komentarje, upam, da jih bo še. Ker dejansko rabim ODZIVNOST na moje besede.
Odzivnosti pa od mojega partnerja ni.

Jasno, vsak to rabi! Zato vedno odgovarjam, tudi kadar je nekaj provokacija, ker tudi tisti rabijo pozornost. (Pa ne mislim, da je to provokacija).

Svojemu partnerju boš morala bolj direktno povedat, ne mu nič prihranit, enostavno povej tako kot je! Vsi včasih zaspimo, moški na splošno so pa sploh nagnjeni k temu, da probleme malo minimalizirajo oz. o njih ne premišljujejo, pa je. Tako da ga zbudi! Ni treba bit vedno zrela in vse dobro, zbudi ga in ko bo zbujen, bosta lahko zrelo gledala, kako naprej.

Napiši še kaj, do naslednjega obiska je verjetno dolgo in vsak pogovor je boljši kot nič, tudi če je virtualen. Pa samo 1x/2 meseca imaš lahko obisk? To je pa nekam malo... daj se pozanimaj, ali ti res ne pripada nič več. Povej terapevtu, da bi rada prišla večkrat...



m_o_i -> RE: Ko ljubezen izginja (11.3.2015 15:36:35)

na zalost (ali pa na sreco) cloveka v depresiji ljudje, ki je niso sami izkusili, NE MOREJO RAZUMETI.
lahko se trudijo razumeti to pa je tudi vse.
depresija je lahko za okolico vecja groza kot za tistega, ki jo dozivlja.

predlagam ti, da (mogoce vsaj za zacetek) poisces za pogovor nekoga, ki je dal vse to skozi. nekoga, ki res razume, kje si ti zdaj. zdaj se sama sebe ne razumes, zato je malo nerealno pricakovati, da te bodo razumeli drugi.
to, da sama sebe ne razumes, ne mislim slabsalno; povedati hocem le, da iz te depre se lahko-in se bos, verjamem[sm=smiley31.gif]-izvlekla predvsem sama. najprej isci pri sebi in v sebi (razumevanje, nasmehe itd.).
ce se navezem na naslov teme: poisci ljubezen (najprej) pri sebi



sombrero -> RE: Ko ljubezen izginja (12.3.2015 10:10:52)

Bodimo odkriti in si priznajmo, da kemija ni večna. Lahko jo pa sprožimo ... če hočemo. Dogovorita se, da bosta vsak malo šmirala z drugimi. Njemu to ne bo všeč, tebi tudi ne. Nastalo bo ljubosumje, začela bosta osvajat in si nazaj pridobivat drug drugega. Tako kot je bilo na začetku.

Lahko pa skočiš čez plot, ampak pod pogojem, da gre samo za seks, kajti če boš iskala za plotom novo vezo, jo boš tudi našla in vse skupaj se bo ponovilo, spet boš iskala staro vezo.

Ne verjamem pa, da bo on vse tole razumel...



ronja -> RE: Ko ljubezen izginja (12.3.2015 11:29:08)

na zalost (ali pa na sreco) cloveka v depresiji ljudje, ki je niso sami izkusili, NE MOREJO RAZUMETI.
lahko se trudijo razumeti to pa je tudi vse.

Hm, ne vem - če bi bilo to res, noben psiholog/psihiater, ki tega ni dožvel, ne bi mogel pomagat, pa na srečo ni tako. Pomaga že to, da človek razume bolezen in da ima sočutje do drugega. Lej, punci pomaga će to, če se tu pogovarjamo... Pa nismo vse depresivne... Rabi odziv - in tega ji lahko da tudi človek, ki ni bil nikoli depresiven. Ljudem nam veliko pomeni, da druge briga za nas. To je dober občutek. In ona ima slab občutek, če se partner umika v računalnik, namesto, da bi jo objel, ko to rabi. Tu ji lahko pomaga, čeprav ne ve točno, kaj doživlja. Pa tudi po moje ni človeka, ki se ne bi počutil kdaj depresivnega, tako da to ni tako zelo nemogoče razumet. Je seveda drugače, če si v tem ves čas, vendar to je ipak naša kapaciteta, da si znamo predstavljat situacije, v katerih nismo bili, čeprav ni to isto, kot če si bil res v tem.



ronja -> RE: Ko ljubezen izginja (24.3.2015 15:54:04)

Anonimna, kako si? Kaj boljše/enako/slabše? Oglasi se kaj.



Anonimen -> RE: Ko ljubezen izginja (9.4.2015 17:19:40)

Pozdravljene, pišem E.

Hvala ti, draga Ronja, za skrb.

Ni boljše, pa tudi slabše ni. V bistvu vse skupaj tlačim nekam globoko vase. Se zamotim, da ne mislim na problem. Delam neke projekte za hobi. Partnerja imam za cimra, s katerim pač imava otroke. Zadnjič je po 4 mesecih (!!!) prišlo do spolnosti. Bila sem kot žival, ker mi spolna sla dela na polno. Mislim, da se je kar malo ustrašil. Naslednji večer sem hotela spet, ampak je rekel, da ga je "strah, da bo potem <po seksu> zaspal, mora pa tekom večera še nekaj naredit na računalniku". Meni to zveni kot izgovor.
Težko se s psihijatrom pogovarjam o tej svoji strašni želji po spolnosti (v bistvu se sploh ne pogovarjam). Potrebna sem kot 15-letnik. :D Dobesedno sanjam penise, pa jih nikoli v življenju nisem. Imam toliko seksualne energije, da masturbiram tudi po 3X dnevno. To sem zadnjič počela kot najstnica, ko sem odkrivala lastno telo. Zdaj pa... kot zrela ženska, pa take izvajam.
Mogoče tako moje telo želi zbežati od vsega tega, kar se mi v glavi dogaja (in kar od sebe skrivam, da ne razmišljam), zbežati v naslado.
Ne vem.



ronja -> RE: Ko ljubezen izginja (9.4.2015 17:54:10)

Naslednji večer sem hotela spet, ampak je rekel, da ga je "strah, da bo potem <po seksu> zaspal, mora pa tekom večera še nekaj naredit na računalniku". Meni to zveni kot izgovor.

Mogoče sicer tudi ni izgovor - midva sva ista, če veva, da morava potem še nekaj nujno naredit, ker se potem res sladko zaspi;). Midva to rešujeva tako, da si rečeva: "Ok, potem me pa lahko zbudiš, ko končaš;)." Včasih se zbudiva, drugič ne, odvisno koliko je kdo crknjen in kdaj pride spat:D, ampak zadeva nama dela. Poizkusi, izgubit nimaš kaj. Samo ne bit užaljena, če te ne bi zbudil, včasih se človek komaj v posteljo privleče...

Težko se s psihijatrom pogovarjam o tej svoji strašni želji po spolnosti (v bistvu se sploh ne pogovarjam). Potrebna sem kot 15-letnik. :D Dobesedno sanjam penise, pa jih nikoli v življenju nisem. Imam toliko seksualne energije, da masturbiram tudi po 3X dnevno. To sem zadnjič počela kot najstnica, ko sem odkrivala lastno telo. Zdaj pa... kot zrela ženska, pa take izvajam.

Psihijatri bi morali bit vsega navajeni, tako da naj te ne bo preveč sram. MOgoče (upam), da ti bo znal kaj pametnega svetovat, pa tudi sicer je fajn, da ve, kaj se s tabo dogaja...

Mogoče tako moje telo želi zbežati od vsega tega, kar se mi v glavi dogaja (in kar od sebe skrivam, da ne razmišljam), zbežati v naslado.

To je pogosto, ja, zato je tudi toliko zasvojenih s pornografijo. V glavnem moški, ampak princip odvisnosti je pri vseh enak. Je pa tudi res, da imamo ženske vrhunec seksualne energije pri 30ih, moški pa pred 20tim - nismo ravno usklajeni:D. Vendar se mi zdi, da nam precej energije froci poberejo, pa smo na istem:D.
A se po seksu lahko pogovarjata ali oba takoj zaspita? MOgoče mu lahko takrat lepo poveš, da ti je bilo lepo in bi si želela, da sta večkrat tako skup... Za začetek:).



Stran: [1]