nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana A zaradi tradicije se pa nihče ni poročil.....? Patrino, jaz in vse, ki smo napisala, da nam je zakon predtstavljal nek logičen korak v naših vezah, nadgradnja, pika na i, smo se v bistvu poročile zaradi tradicije. Kaj pa je tradicija? Neko dejanje/dejanja, ki se prenašjo iz roda v rod in (so)ustvarjajo skupnost oz. kulturo. Sam akt poroke je dejansko del naše kuture, naše zavesti, nekaj, kar je povsem logično, pričakovano, kar mora tako biti. Čeprav smo vsi poročeni imeli nek "priročen" izgovor ali vzrok za poroko, smo v bistvu samo nezavedno sledili tradiciji. Ker poroka sama je v svojem najglobljem smislu tradicija. Že od prazgodovine dalje. In v vseh kulturah, v vseh civilizacijah. Če bi dva v znak svoje ljubezni šla na Luno in bi potem vsem razglašala, da sta zdaj pa polunarna, bi izstopila iz tradicije oz. se ne bi zvezala na tradicionalni način oz. bi delovala kontra tradiciji. Kot je nekoč veljalo za koruzništvo. Danes pa bi že za koruzništvo lahko rekli, da je to čisto tradicionlen način veze. Ni več niti nenavadno, ne moderno, in kot iznačeno z zakonsko zvezo, pravzaprav povsem tradicionalno nezanimivo Če mene vprašaš, komot rečem, da sem se poročila zaradi tradicije. Ker na nek način v bistvu tudi sem se. Ker je bila zame poroka nekaj najbolj normalnega, v kar se lahko moja veza s partnerjem, s katerim sem se odločila ostati za vedno, razvila. S tem sem dejansko sledila tradiciji svojih prednikov deset, sto tisoč let nazaj. Da sem se poročila cerkveno, ja tudi to je bilo na nek način sledenje tradiciji. Ne zaradi tega, ker bi mi falil še en zakrament, ampak preprosto iz neke pradavne tradicije, da je ta moja/najina odločitev za skupno življenje potrjena pred celim občestvom (pa bi mi bilo prav eno figo vseeno, a bi me poročil indijanski šaman, rabin, pop ali papež - no, za slednjega mi falijo zakramenti ), vesoljem, kakorkoli pač to kdo poimenuje. Nekaj tradicionalno nedoumljivo globokega pač
|