|
ronja -> RE: Zgodbice o duhovih (5.2.2015 16:53:06)
|
Verjeti, ne ni treba - to je za v cerkev. Dopustiti moznost in odpreti se za spoznanja... je ze korak.
Saj pravim, da dopuščam možnost, da obstaja vse. Kar se mene tiče, sem mela že svašta različnih dogodivščin, samo da tega ne pripisujem "paranormalnemu", čeprav se tako sliši. Samo pač tega še nismo raziskali, zato pač tega še ne poznamo, verjetno pa deluje lepo po naravnih zakonih, ki jih še nismo odkrili. Nekoč je bilo tudi sonce bog in nihče ni vedel nič o spajanju dveh vodikov v helij in kaj se pri tem zgodi... Zdaj je to jasno vsem od oš naprej in v soncu ne vidimo več boga. Še vedno je vir energije in s tega vidika ustreza modelu boga. Samo da ga ne jemljemo več tako. Enako je z duhovi. To, da sanjaš nekaj, kar se bo zgodilo, zame ni nič paranormalnega, recimo.
Verjamem pa recimo, da smo ena oblika življenja in da ne zaznamo vseh oblik življenja, tako kot tudi bakterij nismo, dokler nismo razvili tehnologije za to. Verjamem, da nismo edina živa bitja v vesolju, recimo. Pa ne verjamem v "marsovce". Ne verjamem v neko določeno formo, ki jo prodajajo. Mislim pa, da je zelo malo verjetno, da bi bili edini živi. Ne verjamem pa v zgodbice o nlpjih, ki se nikoli, ampak res nikoli ne zgodijo ljudem, ki imajo recimo nek rezime, da bi jim človek verjel;).
In vprašanje je bilo ali verjamemo? Ne, ne verjamem, enako kot v boga ne. Ne mislim pa, da ni mogoče, da bi bili, možnost dopuščam za vsa ta bitja.
|
|
|
|