chocolatecake
|
Anonimna, tudi jaz imam kolegico, ki je kljub visoki NS rodila zdravo punčko, tako, da vem, da tudi to obstajam, pa obstaja tudi kje kakšna, ki kljub nizki NS ne rodi zdravega otroka. Drugi kolegici so napovedali DS, pa je otrok zgolj epileptik, pa še to uspešno nadzorujejo z zdravili. Pa kaj naj na podlagi tega sklepam in neko statistiko ven vlečem? Sklepat neko statistiko na podlagi tega, oziroma na podlagi teh tvojih 50 nosešnic, ki si jih spoznala, pa je pri vseh vse OK, se mi pa ne zdi smiselno. Tudi nevem kako za vse veš, da so zanosile naravno, če nisi ravno ginekologinja ali medicinska sestra, al imaš pa tako širok krog res dobrih kolegic, ki ti čisto vse povedo. Ker umetna oploditev in težave s plodnostjo so za nekatere še vedno tabu tema in za to, da je njihov otrok posledica umetne oploditve, darovane celice, ali večletnega truda za plusek, kjer je bilo prisotno ogromno različnih hormonskih tablet, mogoče alt_ernativne medicine itd ... to mnogokrat vedo le ožji člani družine in kakšna najboljša prijateljica. Nikogar v nič ne prepričujem, tudi sama še nisem čisto 100 % odločena, ker so to res težke življenjske odločitve, katerih posledice nosiš sama, celo življenje in vsaka najboljše ve, kaj je dobro zanjo in za njenega partnerja in posledično njeno družino. Če si kaj brala moje izjave tudi lahko vidiš, da je moja situacija nekoliko drugačna, ker že imamo prisotne napake na srcu v družini, gensko pogojene in da je moj sorojenec primer otroka s hudo srčno napako. Zato mogoče nekoliko bolj prestrašen pogled na vsa morebitna še dodatna tveganja, ker vem, da so moja večja in ker vem kaj pomeni imeti otroka s posebnimi potrebami. Če si me spremljala tudi vidiš, da sem res vesela za vsako posameznico, ki ji uspe tako ali drugače. Ne zdi, pa se mi prav, da nekatera dekleta ne poznajo vseh tveganj, če so še tako majhna. Ker če tveganja poznamo se lahko na njih psihično pripravimo in je manj šans, da bomo nekje na pol poti obupale. Katero koli pot pač izberemo. In imamo pravico, da dobimo vse info za postopke v katere se spuščamo. Če bi šla rada na umetno oploditev pojdi, jaz te nič ne prepričujem, da ne it. Žal pa nimam te moči, da ti obljubim, da bo ratalo in da bo vse OK, lahko ti samo zaželim srečo in pošljem cel kup virtualnih pozitivnih misli in pikapoko za srečo . Glede tvojega zadnjega stavka,pa skoraj nimam besed, pa bom vseeno napisala. A potem po tvojem vsi otroci, ki nimajo genskega zapisa svojih staršev trpijo, ker se sprašujejo od kod pravzaprav so? Meni bi bilo vseeno, če sem iz epruvete, z njihovih celic, z darovane celice, ali pa posvojena. Jaz sem srečna, da me imajo radi in mi v življenju stojijo ob strani. Zame je to najbolj važno in to bi rada prenesla svojim otrokom, če jih bom kdaj imela, biološkim ali nebiološkim, oboji bodo moji in nič manj pravi.
< Sporočilo je popravil chocolatecake -- 17.1.2015 20:00:19 >
|