|
Perunika -> žalostna glede odnosa s taščo (13.1.2015 15:34:07)
|
Bom skušala biti kratka: zavedam se, da sem zdaj, ko sem [sm=nosecka.gif] bolj občutljiva, z manj energije, da bi se ukvarjala s problemi in čustvi drugih. Zdi se mi kot da sem glede tašče v slepi ulici. Nikoli me ni popolnoma sprejela, predvsem, ker ne ustrezam njenim visokim merilom okoli statusa in materialnih zadev (formalna izobrazba, materialni položaj pred poroko), sama je celo življenje garala (čeprav ji ne zdaj ne bi bilo več treba), lepo besedo ali pohvalo redko najde za koga (tudi za svojega sina), kar oba z možem rečeva, vedno ima nasprotno mnenje, ki ga vsiljuje. Precej nama pomaga predvsem z varstvom sina in tega ne izkoriščava kar tako, ker je že v letih pa tudi svojih aktivnosti ima kar precej. Z možem sva v kratkem času in z malo sredstvi na začetku v kratkem času naredila kar precej (obnova stare hiše, odprtje s.p., kjer oba delava, majhen otrok...) in se trudiva po najboljših močeh za svojo družino, ampak kot da to ni dovolj. Dostikrat letijo proti nama take špice, da komaj prenašam, sploh zadnje mesece. Pri večno nezadovoljnem človeku kot je moja tašča, ki je že precej v letih (77 let) je najbrž iluzorno pričakovat kako spremembo ampak ne vem, kako dolgo bom še zdržala. Skušam ne jemat vseh pripomb osebno, zadnje čase se sploh ne odzivam na njene pripombe. V začetku sem prišla do moževe družine odprtega srca, prijazno, spoštljivo, pa so vse vzeli za hudo, videli vse najslabše scenarije okoli naju, ki pa se niso uresničili, hvalabogu. Hudo mi je, ker ne najdem enega normalnega človeškega stika z njo, še posebej, ker svojih staršev nimam več (oba sta umrla pred leti zaradi bolezni). Mož mi zdaj sicer stoji ob strani ampak nekako zadržano, pa še do tega je prišlo po določenem času, po dolgih pogovorih. Včasih, ko je bilo hudo, sem razmišljala o prekinitvi stikov pa sem si premislila zaradi sina, ki ima svojo babico zelo rad, ona njega tudi. Oba z možem se veseliva najinega drugega [sm=duda.gif], in vendar je senca nad vsem tem veseljem, ko tašča tako zadržano sprejema prihod novega vnuka, zdi se ji, da sva itak prestara za otroke (jaz 41, mož bo 50), niti enkrat me ni vprašala, kako se počutim, kako je z malim, raje pove svoje štorije, kako je bilo včasih, ko je peš hodila noseča 5 km po snegu na "šiht". Razumem, da je bilo takrat težje v nekaterih pogledih ampak, a bi morala tudi jaz tako"trpet", da bi bila vredna njenega sina? Nisem bila kratka:), bom pa vesela razmišljanja predvsem tistih, ki ste doživele take stvari in ste jih tudi rešile tako, da je za vas prav. Vsem iskrena hvala za mnenja!
|
|
|
|