|
Seven* -> Porodna zgodba, zgodba o Emi (20.9.2005 11:03:25)
|
Porodna zgodba – zgodba o Emi
Vsekupaj se je zacelo ze kaksen teden prej z rahlimi popadki. 30.8 sem imela pregled in CTG v porodnisnici. Prijazna zdravnica dr. Toncka Zavrsnik je rekla, da je maternicni vrat pripravljen, da sem 3 cm odprta in ce hocem, da lahko pridem naslednji dan rodit. Pa sem si mislila nekaj v stilu: “A zdaj se pa to tako dela? Gres v porodnisnico po otroka tako kot po jabolka na trznico.” Po treznem premisleku sem se vseeno odlocila, da grem rodit naslednji dan. Vedela sem, da bom spocita, imela bom pripravljenje dokumente, stvari ipd.. Bilo me je strah. Tisti vecer sem se se posteno razjokala. Skrbelo me je, grabila me je panika.. Kaj pa ce gre kaj narobe..
Naslednji dan pozvonim in veselo recem babici, ki mi je odprla vrata: “Dober dan, mi smo pa prisli rodit!” Malo cudno me pogleda in pospremi do slacilnice, kjer se oblecem. Potem sledi sprejem. Preseneti me njen stavek: “Gospa, kje pa imate izvide?” Kaksne izvide? Kje, kaj, zakaj? Sledilo je besno iskanje moje krvne skupine in se nekaterih drugih izvidov. Moj ginekolog je malo pozabljive sorte.
Potem me je peljala do porodne sobe. Prvi sok je bil, da so bile vse tiste “ta boljse” zasedene. Sem se skoraj razjokala, babica pa z mano, ker je videla, da bi mi dosti pomenilo, ce bi dobila dobro porodno posteljo. Pa sem globoko vdihnila in si mislila, da moram zdaj misliti na najboljse.
Prisla je dr. Zavrsnikova. To je ena izmed zdravnic, ki jo pogledas in ji takoj zaupas. Ve kaj dela.. “Predrli bomo mehur”, pravi in si natakne neke vrste naprstnik. Potem pa zacne tect in tece ... in tece.. Med tem me ze drugic pograbi panika. Ni vec poti nazaj. Zdaj bo pa res potrebno roditi. Preden zdravnica odide me se vprasa, ce zelim umetne popadke. Prav milo jo pogledam in pravim, da bi poskusila s svojimi. Me razume, prikima in pritrdi, da se bodo zdaj moji popadki sami od sebe okrepili. Nisem mogla verjeti, da je to mozno. Nekdo me dejansko poslusa..
Medtem je prisel moj dragi Bigwhale. Skupaj sva se smejala popadkom, gledala izris CTG-ja in stela minute. Veliko mi je pomagal, v tistem trenutku je bil njegov zajedljivi, cinicen humor zelo dobrodosel. Popadki pa vedno hujsi. Do 6 cm je slo zelo brzinsko, potem pa so popadki postajali ze skoraj neznosni, jaz pa se nisem mogla vec sprostiti. Razum je govoril telesu: “Sprosti se telo! Moras se sprostit!”, telo pa ni in ni ubogalo. Zvijala sem se v krcu, misice mi je zategovalo. Ko smo prispeli do 8 cm, sem se zadrla mojemu dragemu: “EPIDURALNO!” Saj nisem mogla verjet, jaz zagovornica naravnih metod hocem kateter v hrbtenjaco.. Haha. Pa so babice sprozile akcijo in klicale tri razlicne anesteziste. Na koncu je prisla ena, hmm, smesna zenska, ampak “fajna”. Sicer precej gluha (dobesedno), tako da se je ze na zacetku oddelka slisalo: “Kje je tista, ki rabi epiduralno?” Namestila je kateter in me sprasevala, ce je ze kaj boljse. Malo je res bilo, bistveno pa ne. Ker sem bila ze na 8 cm mi je dala samo eno dozo in ne cele flaske, kot to ponavadi storijo. Vmes je kricala: “Kje ste bili do zdaj, prej bi se morali spomnit, bolecina vzame cloveku dostojanstvo! Zakaj se sploh zenske rojevajo v bolecinah?” Sem se ji kljub bolecinam uspela posteno nasmejati. Vsec mi je bila.
Naenkrat je bila polna soba. Spomnim se komentarjev babic, da bomo pocasi rodili. Adrenalin je naredil svoje, postala sem odsotna. Poskusala sem poslusati babice. “Pritisnite, pritisnite”. “Glavica je zuuunajjjj” “Se malo, se en popadek!” Cutila sem iztis in ze se je slisal krik: “Pupiko imamo, pupiko!” Prve moje besede so bile: “A je z malo vse ok?” Zatrdili so mi, da je mala puncka super zdrava. Dali so mi jo na trebuh, jaz pa v jok. Jokala sem kot dez, sploh nisem vedela, da lahko jocem od srece.
Sledile so stiri ure v porodni sobi. Cartanje in uzivanje.. Takrat se ni nihce vedel, kaj nas v resnici caka..
Ampak jaz pravim. Eni ljudje so rojeni pod srecno zvezdo. Nasa mala Ema zagotovo je.  O tem srecnem nakljucju je Bigwhale zapisal v svoj internetni dnevnik naslednje..
Povsem po nakljucju, je Seven odsla roditi prej, kot sicer.
Povsem po nakljucju, je bil porod induciran in ne spontan.
Povsem po nakljucju, je Seven odsla roditi v Maribor namesto v Celje, kot je bil sprva namen.
Povsem po nakljucju, je pediater pregledal Emo sele nekaj ur po porodu, namesto takoj po porodu.
Povsem po nakljucju, je Emi dihanje zastalo takrat, ko jo je pediatrinja pregledovala.
Ce bi sla ena izmed teh stvari po predvidenem planu, bi se vse skupaj za Emo ze koncalo.
....Veseli smo. Ema, radi te imamo.
P.S. Z mariborsko porodnisnico sem bila tokrat zelo zadovoljna.
|
|
|
|
...
!
Vse me gane.
.
