patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: Hope2
Ronja, se mi zdi da kaj takega lahko napise le nekdo, ki ni bil nikoli sportnik, kaj sele vrhunski sportnik. Ko vlozis toliko truda v nekaj, ko zivis samo za tisti trenutek- tekmo, ko se odpoves vsemu.... ko ti tekma nabije adrenalin v visave, ko izstopis iz stanja normalnega cloveka in das zadnji svoj atom moci v tekmo.... te preplavijo custva, taka ali drugacna. Ne mores se brzdat, ko ti pade vse dol. Noben od vrhunskih sportnikov ne zna prenest poraza (drugace ne bi toliko vlagal in bi se mu J.... po domace povedano), v vseh vre, le da en zna to dobro skrit glih tisto minuto, ko je pred kamero, od enega zahtevajo sponzorji, da ne sme pokazat custev, en se pac zjoce, drugi razjezi... saj konec koncev, ko adrenalin pade, ko se glava ohladi, se vec ali manj vsi sprijaznijo s porazom in gredo novim bojem nasproti.
Mi nismo neka huda fuzbalska familija, ampak vsaka taka velika tekma ima nek svoj car. Nekako kot kalbo opisuje . Ceprav midva z malim nimava pojma o imenih igralcev, niti ekipah , sva si izbrala svoje. Moji bodo brazilci- mi je vsec njihova zagretost in ljubezen do fuzbala, samba, barve, karnevali, od kar pomnim mi je bila vsec brazilija... nic fuzbalerskega . Mali si je izbral argentino- ceprav je ta teden prvic slisal za to drzavo in se obcasno kdaj pozabi kak se pravilno izgovori . Moz pa bo navijal za nemcijo.
Podpis.
Gledamo nogomet. Tako familjarno oz. se družimo s prijatelji in imamo en vzrok, da tulimo pred TV- jem .Drugače pa je tudi po moje tako kot pravi Hope. Športniki in njihovi navijači niso ene take mrzle ribe in jim obvladanje po tekmi in med njimi ni ravno jača stran.Pa to nima neke veze s tem, da se ne znajo nositi profesionalno. Vsaj kolikor jih jaz poznam in kolikor vem po sebi. Pri nas je sicer bolj doma rokomet, vendar tudi ostale športe radi gledamo. Kako je s tem, da te nese adrenalin vem tudi zato, ker ponavadi moj umirjeni in obvladani mož na rokometnih tekmah takšne zganja, da jaz velikokrat sedim kakšni dve vrsti za njim, da ne bi vedeli, da paševa skupaj Ker pa sem svoje čase tudi sama igrala v članski ekipi, vem, da med tekmo in takoj po njej ni trte mrte in se gre velikokrat krepko na nož. Kar pa še ne pomeni, da so tudi izven igrišča ti ljudje tako krvoločni. Večina tekm ima svoj epilog v afher partyu po tekmi in stran od kamer, ko so pa tako bolj kot ne vsi prijatelji.
Pred tem pa seveda v tej gorečnosti in evforiji ali razočaranju pade marsikatera krepka.
Ma ne moti me jokanje samo (ok, od trenerja pričakujem mal več kontorle, ampak me vseeno ne moti) - moti me vedno iskanje krivca drugje in smiljenje samemu sebi. Tega vsi vrhunski športniki ipak nimajo, da ne rečemo da ravno obratno: saj je bil Kauzer tudi jezen, da je sfalil una vratca, ampak je na to reagiral tako, da je naslednje leto zmagal povsod. In ni rekel, da je nefer ali da je ne vem kira reč naredila, da on tega ni speljal, ampak da se pač zgodi in nimaš kaj.
Ha, ha...Petrček je tudi eden takšen dinamitek. Tudi on ni vse tako lagano sportski prenesel, ko je šlo mimo vratc. Takoj po tekmi je v svojem razočaranju direktno v kamero nadrl vse tiste " kavčarje" , ki obsojajo takšne fejle kot je bil njegov in jih cinično povozil, da je takole , ležečki in molečki vse 4 od sebe lahko pametovat . Pa da ne bo pomote. Iz prve roke lahko povem, da je čudovit človek, ki zna pokazati svoje veselje , razočaranje in vsa ostala čustva. Pravi športnik z veliko začetnico. Tudi takrat ko ni na vodi.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Saj tudi te fuzbalerske jokice in trener jokica dalje trenirajo- so sli novim izzivom nasproti. 
