|
Vijoličarka -> RE: Skupno življenje-vaše mnenje (2.6.2014 3:31:44)
|
Na te reči se dosti ne spoznam, ampak nekje megleno imam v glavi, da so se predpisi o gradnji precej zaostrili in ni več mogoče kar sezidati blokov nekje med stanovanjskimi hišami, oziroma v vašem primeru, večstanovanjsko zgradbo. Če OPPN (Občinski podrobni prostorski načrt) predvideva npr. največ dvostanovanjsko hišo, pa določeno višino, ne bo več tako preprosto (verjetno celo nemogoče) pridobiti dovoljenje, da se zgradi večstanovanjska zgradba) Da pa že takoj na začetku zastavite trostanovanjsko, močno priporočam, da ne bo problemov z razdelitvijo etažne lastnine. Iskanje 'bližnjic' se na nepremičninskem področju na dolgi rok ne obnese in zna kasneje hudo udariti.
Torej, najprej bi bilo treba preveriti, če so ti načrti sploh realno možni. Če niso, potem nimaš več dileme. Če ste to že preverili, potem pač vzemi zgornji odstavek kot brezpredmeten.
Razumem, da so nižji stroški zelo privlačen argument, ampak včasih se prav poceni stvari najdražje plača in to ne nujno samo v denarju.
Pogodba in razdelitev vlog pri skupnih zadevah in opravilih, kakršno omenja ChezAna, je izvrstna ideja. Ena stvar je, da na začetku vsi navdušeno obljubljajo in romantizirajo zadeve, drugo pa je, ko udari realnost. Glede na to, kakšno bi bilo mnenje o tej pogodbi in kako bi sodelovali pri sestavi, se da pri ljudeh marsikaj oceniti. Sama bi v primeru, če bi mi kdo zagotavljal, kako je to brez potrebe, ker smo 'sami domači', zvonili alarmni zvonci v glavi. Slovenci imamo sploh to hibo, da nismo planerji, da ne dorečemo in razčlenimo zadev na začetku, zato se potem, ko pride do izvedbe, pogosti zaplete.
Treba je tudi malo premisliti motive. Tvojih staršev ne poznam, ampak omenila si, da 'se od tebe vedno več pričakuje, kot od brata'. Torej je treba razmisliti, kakšna je možnost, da si starši najprej želijo pomoči zase (s tvoje strani, ker je brat pač kakršen je), potem pa še za brata (da boš ti poskrbela, da mu bo dobro, ker sam ne zna). Treba je tudi razmisliti, če vsi navdušenci nad idejo pričakujejo predvsem od tebe, da boš 'odvetnik' ali pa tista 'najbolj pametna', ki raje molči, da ne bo zamere in vse sama uredi. Znaš se znajti med dvema ognjema.
Brat bo mogoče kdaj imel tudi partnerko. Te ženske še ne poznate. Morda se boste čudovito razumeli, morda bo pa samo dodaten problem.
Poznala sem podobno družino, ki je živela na podoben način. Starši v pritličju, ena sestra v nadstropju in druga sestra nad njo. Stalno so se prepirali o vsem. Najbolj mi je v spominu ostal problem pri čiščenju stopnišča. Vsaka od sester naj bi ga izmenično čistila en teden. Ampak potem se je srednja sestra odločila, da ona že ne bo čistila zgornjega dela stopnic, ker tega uporablja samo zgornja sestra in potem je zgornja sestra hotela, da pač vsaka vsak teden čistita 'svoj del stopnic', ampak srednja sestra se ni strinjala, ker zgornja sestra uporablja tudi 'njen del stopnic'. Potem je bilo treba zamenjati streho, pa je srednja sestra trdila, da se to nje ne tiče, ker streho pravzaprav uporablja zgornja sestra... ni hotela nič prispevati, hotela pa je imeti glavno besedo pri izbiri materiala in barve... v glavnem, cele drame.
Kot sem že omenila, razdelitev etažne lastnine je nujna, ker v končni fazi, če greste v španovijo in se potem ne bo izšla, lahko na tak način svoje stanovanje še vedno prodate (čeprav bo kupca težje najti, kot pa npr. za stanovanje v bloku).
Nekoč (in upam da še dolgo ne), bosta z bratom podedovala stanovanje staršev. Če tako pogledaš, to niti ni tako enostavno. Kako se bosta dogovorila? Bolj težko bosta stanovanje oba uporabljala, torej bo najbrž nekdo moral nekoga izplačati. To spet lahko prinese nove probleme. Ali pa ne bosta zainteresirana, pa bosta ali prodala ali oddala, kar pomeni neke nove stanovalce v skupnosti...
Jaz nisem ti, ampak sama bi raje stisnila zobe in se odločila iti na svoje, pa četudi morda na manjše udobje, kar se prostora tiče, četudi bi se morala potem marsičemu drugemu odpovedati, ker bi bilo potrebno več denarja. Ampak vsak se odloča zase.
|
|
|
|