patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Dobro, patrino, malo površno bereš in to nevednost, o kateri jaz govorim, stalno enačiš s človekovim intelektom in izobrazbo (tukaj je fajn stvari prebrati tudi med vrsticami, čeprav tudi trditve od Frodo držijo).
Pa pojdiva od začetka. Praviš, da je vera del tebe že vse tvoje življenje. Hmmm ... ok. Veruješ v boga. Ok. Katerega boga? Kateri religiji pripadaš? Kakšni konkretni ali pač samo veruješ?
To so pomembna vprašanja.
Če verjueš v istega boga, ki ti ga je predstavila družina pa potem naprej določena inštitucija, je tvoja vera v prvi vrsti naučena in ne prirojena. Lahko si sicer v določenem trenutku res začutila in spoznala boga preko neke osebne izkušnje (pozitivne ali negativne), vse ostalo pa je naučeno. Kodeks, obredje ... Nič ne izhaja iz tebe same, ampak iz verske skupnosti, ki ji pripadaš, in iz inštitucije, ki to skupnost vodi.
Ni to nič narobe, da ne boš tako razumela, toda v prvi vrsti gre v takem primeru za (straho)spoštovanje do družinske tradicije, skupnosti in inštitucije, potem pa vsekakor za strahospoštovanje do Boga - bitja ali sile, ki te presega.
Vsak odnos do božjega temelji na strahospoštovanju. To niso nebuloze, to je dokazano dejstvo, dokazljivo v bistvu na čisto preprost psihološki način.
Koga človek spoštuje? Tistega, ki mu je zgled (je to, kar on sam ni, vendar bi mu želel biti enak), tistega, ki je dovolj močan/moder, da fura stvari, kakor jih pač fura. Tistega, od katerega smo odvisni (recimo straši so en tak primer in druge avtoritete).
Torej spoštujemo tistega, ki je nekako nad nami, ima nad nami neko (nevidno)moč in ga zaradi tega občudujemo, celo poveličujemo.
Vsem zgoraj naštetim trditvam ustreza tudi Bog. Torej, ko verujem v Boga, Boga spoštujem.
Koga se človek boji? Človek se boji neznanega. Boga ne poznamo. Lahko sicer rečemo, da ga čutimo, pa vendar so nam njegova razsežnost, veličina, moč večna uganka (to je ta naša nevednost, o kateri med drugim govorim).
Človek se boji sile/moči oz. lastne šibkosti in nemoči. In človek je pred veličino in vsemogočnostjo boga sila šibak in majhen in nebogljen. Konec koncev tak mora biti, kajne? Ker občutek šibkosti pred božjo podobo vodi v ponižnost in prav ponižnost je eden od temeljnih načinov izkazovanja vere.
Eva ni bila ponižna. Eva je kršila božjo prepoved, Eva, nemočna ženska, se je s svojim dejanjem skušala povzpeti ob bok bogu, mu na nezaveden način želela postati enaka.
Za ta svoj greh je bila kaznovana.
Kaj pa je sploh ponižnost? Strahospoštovanje in nič drugega.
In vernik, ki ni ponižen pred svojim Bogom (torej do njega ne goji strahospoštovanja), ni pravi vernik. Ni bogu vdan, ampak je prevzeten, je torej samozadosten, boga ne potrebuje ... pravzaprav skuša doseči veličino boga, mu postati enak ... zvest kolega sicer, ampak zgolj kolega.
Ampak bog ne rabi za svoj obstoj kolegov. Jih ima čisto dovolj v politeističnih različicah verovanja. Bog rabi za svoj obstoj vernike. Brez vernikov (ponižnih in vdanih) namreč Boga sploh ni. Verniki so v bistvu eksistenca boga.
Evo, to je ena taka splošna razlaga. Pa še eno imam na zalogi - malček kasneje jo bom napisala, če se mi bo dalo 
Nejcko, saj pravim, da razumem, kaj želiš povedati. Pa vendar se ne morem strinjati s tabo. V določenih zadevah ne. Ne mislim nič slabega, vendar jaz tako ne gledam na to kot ti. Razumeš? Zame in za marsikoga "strahospoštovanje " in " spoštovanje" nista ista stvar. Tudi ponižnost in strahospoštovanje nista ista stvar. Ti vse to omenjaš kot eno, kot čustvo, ki ga čutimo verniki do Boga. Ker Boga še nismo videli, po tvojem do njega čutimo neko strahospoštovanje. Čutim spoštovanje , ne čutim pa strahospoštovanja.Tudi do tebe čutim spoštovanje, predvsem zaradi tega, ker se tako trudiš z mano 
Če sem poštena strahospoštovanja ne čutim do nikogar. Nikogar ne občudujem, spoštujem , po drugi strani, pa se ga bojim. To čustvo mi je bilo blizu v otroštvo, pa še tisto vedno ob strogih, vendar dobrih učiteljih. Nikoli do Boga. On mi je osebno preblizu da bi do njega lahko čutila nek strah oz. strahospoštovanje. Marsikaj drugega, to pač ne. Ne počutim se majhne, nebogljene, nemočne. Ne slepim se, da bo vse rešil On, zato tudi ne gledam nanj s strahospoštovanjem. Po tvojem potem pač nisem pravi vernik, ker do Boga ne čutim strahospoštovanje. Kdo pa sploh je pravi vernik in kdo napačni vernik?
Podobno kot na Boga, gledam tudi na družinsko tradicijo. Ne s strahospoštovanjem. Spoštujem družinsko tradicijo, rada jo imam, je del mene- vendar se je ne bojim in je ne živim zato, ker bi se bala, da me bo zadela strela, če npr. za Veliko noč ne bi pobarvala pirhov . Seveda nisem postala kar tako verna od danes na jutri. Zrasla sem gor v verni družini. Pa ne takšni zelooo verni z obdrgnjenimi koleni od molitev. Takšni sodobni verni družini, kjer ni bil noben greh, če smo kdaj namesto k nedeljski maši šli na izlet. Mogoče ravno zato tako težko berem marsikaj kar tule gor ateisti pripisujejo vernikom. Tako po dolgem in po čez.
Mogoče ne gledamo vsi verniki na to enako. Jaz izhajam iz osebnih občutkov. Iz lastne vere. In zato ljudje, ki iz tega ne morejo izhajati, še posebej če niso verni, to težko razumejo.
In ni me treba več prepričevati. Saj te razumem, kaj bi mi rada dopovedala.. Tu se ne gre za neko tekmovanje kdo ima prav. Tu se gre pač za različne poglede na določeno zadevo. Nič hudega, če ne greva skupaj. Saj si ti pač ti in jaz jaz.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Natisni
... tačas sem že toliko pokadila, da se že iz mene kadi. 
