patrino
|
Jaz pa nekako mislim, da smo ljudje pač take "živali", da vedno za nečim stremimo, česar nimamo. Ko smo v službi se nam nemalokrat blede od želje po frej dnevu ali dopustu, če službe dlje časa nimamo, smo siti čepenja doma in si želimo v službo. Res je da smo si različni, toda jaz sama pri sebi vidim, da mi predolgo čepenje doma ne koristi preveč. V duševnem smislu mislim. Od nekdaj sem precej finančno neodvisna, uživam v svojem poklicu, ki mi zato hkrati prazni in po drugi strani polni baterije. Ko sem bila nekaj dlje časa doma, sem tudi ugotovila, da veliko manj naredim , se posvečam otrokom, itd, če sem doma, kot pa če zraven hodim v službo. Pri meni je pač tako, da se moram takrat, ko hodim v službo zelo zorganizirati in na tak način, nekako za vse najdem čas. Ko pa sem bila doma, mi je tisti občutek, da se mi nikamor ne mudi, zbrkljal dan včasih tako, da sem počela sto stvari naenkrat, pa hkrati nič preveč skoncentrirano. Moji otroci imajo v bistvu več od mene, če hodim v službo in se jim namerno in 100 % posvetim le določen del dneva, kot pa če sem ves čas doma in počnem svega i svašta, pa nikjer nisem čisto 100% prisotna. Drugače pa- vsaka stvar je po svoje izziv, če tako gledaš nanjo. Nova služba, nov partnerski odnos, nov način prehranjevanja...starševstvo. Vse to kar je nekomu izziv, pa je lahko nekomu drugemu veliko breme. Mislim, da se vsi, ki imamo otroke srečujmo z nekim vražičkom v sebi, ki nas žgečka od znotraj in nas sprašuje, če se nam zdi, da se dovolj ukvarjamo s svojim otrokom. Prav tako se ta vražiček oglasi, ko se sprašuješ, če si do vseh svojih otrok enako pozoren, se jim enako dovolj posvečaš, se kdo nehote počuti manj ljubljenega...Ali pa se oglasi, ko nas dete s svojimi kokeršpanjelskimi očkami nažica, da mu kupimo zadevo, ki ni najbolj zdrava, je pa huuudo zaželjena...Ta vražiček, se po moje rodi skupaj z otrokom in nam ostane v srcu. Če kdo ugotovi kako se ga znebiti, naj se oglasi
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|