|
ronja -> RE: dilema (31.3.2014 11:08:12)
|
Ok, nekaj si izvedela, oba se strinjata, da najdeš službo, to je že fajn in da se imata že malo dovolj - on bi rad kaj počel, ti pa tudi... To je vse ok. Ampak to, da se strinja, da bosta glihkar razpadla, pa se mu s tem ne da ukvarjat, pa ne.
Vem da sem mal tečna, ampak tudi prijateljicam ne morem toliko povedat, ker jih vse pozna in bi v njih vrtal in spraševal kaj sem jim povedala.
Ne štekam. Saj lahko tebe vpraša, pa noče. Zakaj bi potem spraševal tvoje prijateljice?[sm=zmeden.gif]
Se motam kot mačka okrog vrele kaše, ker se bojim njegove reakcije, ker nočem da se razburi in gre, ampak da se pogovoriva.
NEHAJ! Če hočeš dosešt/dobit nekaj, česar do sedaj nisi imela, moraš naredit nekaj, česar do sedaj še nisi! Dokler se boš bala, ne bo nič drugače. Se mi zdi, da se bojiš, da bo šel in zato bi bila pripravljena na vse, samo da bosta uradno skup...
.Pa to, da ima občutek, da nikamor ne sme..to ponavadi ni kar tako nek občutek, temveč ugotovitev, če te kdo zaslišuje , kje hodiš, kdaj prideš, zakaj moraš spet jiti, kaj boš počel, zakaj ne smeš zraven...
Ma, ni nujno - ok, mogoče je razlika v izbiri besed, ampak nama se tudi včasih zdi, da nikamor ne moreva - pač imava trenutno določene prioritete in zato določene druge stvari pač morajo počakat. Včasih enostavno pridejo stvari, za katere se oba zavestno odločita, ampak pač potegnejo druge stvari za seboj.
Varstvo zvečer je malo težje dobit, če imaš zelo omejene finančne vire in zato greva recimo zdaj mogoče 1x na leto v kino[sm=jezicek.gif]. Oba bi si želela več, nobenemu ni problem pazit tamlih, če bi drugi šel, samo si želiva it skup... Noben tudi noče obesit malih drugemu par večerov na teden, čeprav ne bi nihče drugega zasliševal. Ko sem pisala, je recimo on skenslal svoj basket, ker ni hotel, da spim še par ur manj. In je verjetno kdaj imel tak občutek, čeprav mu ne bi nikoli rekla, da naj ne gre. Tudi nama je pa logično, da si poveva, kdaj prideva, da lahko drugi tudi kaj planira. Mislim, to je osnovno spoštovanje do časa tistega, ki ga imaš rad. Nič ni narobe, če želi bit ali če ne ve, kdaj pride (se zgodi, sploh na terenih). Ampak če se da, je pa seveda logično, da človek pove, da lažje ograniziramo družinsko življenje.
Ne zaslišujem ga kje je bil, s kom je bil. Zdaj mi je skoraj vseeno.
Preden sem pa drugič rodila, pa še nekaj mesecev potem ga skoraj nikoli ni bilo doma, vedno je imel neke opravke, pijačke... In ko smo bili vsi trije bolani sem mu res zatežila da pretirava, da ga rabimo tudi mi doma. En teden ni govoril z mano, je kuhal mulo, takrat sem nehala spraševat.
Lumpa, rekla si, da se je njegov prispevek bistveno spremenil PO drugem porodu, zdaj rpraviš, da je pred drugim porodom bil pa v glavnem zdoma... Premisli, ali se je on res spremenil, ali mogoče samo ti zdaj bolj vidiš, ker imaš več dela z dvema kot si ga mela z enim?
Lumpa, precej očitno je, da ti ZDAJ še ne moreš končat zveze, tudi če bi videla, da je čisto gnila. S tem ni nič narobe. Ampak daj si rok (lahko mu ga tudi poveš, jaz bi mu ga). Rečeš si: ok, letos še poizkusim - medtem bom našla službo, dala otroke septembra v vrtec,... si skalkulirala prihodke in odhodke, če bi bila sama... našla hobi in zaživela. Mogoče mu boš taka celo spet postala všeč. Če pa ne, pa ti ne bo več težko it. Oboje je boljše od tega vegetiranja doma. Ne me narobe razumet: ne mislim, da je bit doma kaj strašno groznega - trenutno sem tudi sama, pa mi je čisto ok. Ampak vem, da bi preživela tudi, če bi se razšla in se ne počutim ujeta v ta odnos. Če bi me nekaj tako zelo motilo, vem, da bi lahko šla.
Otrok ne vozi k tašči, kadar imaš svoj šport. Enostavno jih pusti doma in naj se ukvarja z njimi kot ve in zna. Pa izklopi kompjuter iz štroma preden greš, da se bojo mal zafrkavali prej;). Če jih bo hotel peljat k tašči, naj se kar sam s tem zafrkava. Ti pa pojdi ven in to je to.
Poleti pojdi z malimi ven, za cel dan, da mu daš priliko, da vas sploh začne pogrešat. Če vas ne bo, potem itak nimaš kaj. Če vas bo, bo to njegova motivacija, da kaj naredi (ne računat na to, je pa super, če mu kapne). Na žalost kapne veliko očetom šele potem, ko se ločijo. Takrat naenkrat začnejo cenit čas, tisto malo malo časa, ki ga imajo z otroki... In si ga želijo met več... Kar je prav tragikomično. Dokler so meli otroke vsak dan, se jim ni dalo nič ukvarjat z njimi, ko jih vsaj pol časa nimajo, jih pogrešajo in ves čas planirajo, akj bi delali z njimi... hočejo izkoristit vsako minuto... In mogoče imajo otroci celo več od takih očetov, ne vem... Po svoje je fajn, da je oče ves čas nekje v bližini, po drugi strani pa ni fajn, če se zate nič ne zmeni... NObeno ni glih ideala...
On ima vsekakor krizo srednjih let, ampak ljudje moramo svoje krize tudi se potrudit uredit, ne samo se potopit vanje. Seveda smo takrat bolj nemogoči in tisti, ki nas takrat prenašajo, so res pravi in po krizi imamo navadno globlje odnose z njimi. Vendar morata za ven iz krize delat oba, ne samo en.
Otroci praviš? Kako se bodo počutili , če bo mami nekoliko pokazala hrbtenico in pomislila končno nase in seveda na njih? Po moje se jim bo po dolgem času pokazala Marija. Zagotovo namreč v takšnem napetem, hladnem, nezadovoljnem odnosu ne doživljajo ravno nirvane.
Tu sem jaz rajši previdna. Zelo težko bi se odločila, kaj je za otroke boljše, ker so raziskave, ki so jih naredili na tem, zelo raznolike in jih veliko kaže na to, da je v bistvu fajn met zraven očeta, čeprav ni vse v odnosu tako kot bi moralo bit... Ne vem, težko bi se odločila. Zame osebno je vsekakor boljše, da sta bila med mojim otroštvom skup, ker bi samo z mamo znorela. Pa čeprav njun odnos ni bil tipitopi (če bi bil, se ne bi ločila potem;).
Petea, rože lepo uspevajo, če skrbimo zanje, pa saj njen mož tudi lepo uspeva, ni umrl, verjetno ima dovolj kil;)... samo ne roža, ne on pa ne gresta pomit posode ali se igrat z otrokom ali spat z njo[sm=smiley36.gif]. Tak da... se strinjam, ljudje rabimo kdaj tudi kaj drugega kot lepo prigovarjanje. Ni treba vpit, je pa treba povedat, odločno, s posledicami.
|
|
|
|