|
patrino -> RE: Odšel je (19.3.2014 18:26:48)
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Patrino, saj si na strani večine - večina je rekla, da so znaki. Kar se mene tiče, gledam, kaj bi lahko človeku v dani situaciji pomagalo. Videt znake, zakaj je šel, ja, bi pomagalo, samo ne vem, če takoj... Zdaj je tako šokirana in prizadeta, da rabi v prvi vrsti tolažbo, da se postavi na svoje noge. In ideje, kako to naredit, kako prebolet prvi šok. POtem bo pa lahko iskala razloge in zakaje... Se mi zdi, da ji to zdaj nič ne pomaga, če jo "napademo", da je ziher kako pokazal, da ni srečen...
Kar se teh znakov tiče, je pa tako: po moje je v vsakem zakonu ali nezakonu vsake toliko kaj narobe in če se partner potem odloči it, vidiš to kot razlog, če pa se odloči ostat, se ti to zdi pač en down, za katerim pride up. Hočem rečt, da iste stvari različno interpretiramo glede na posledice. Če pogledam lubija, je trenutno čisto bogi, ker majo v službi štalo. Pa zato ne mislim, da me nima več rad ali da je nesrečen z mano. Ko sem sama mela štalo, nič spala, shujšala, zmatrana do daske... tudi nisem bila najbolj srečna. Ampak on ni bil za to nič kriv. Bi čisto razumela, če bi mel takrat poln kufer vsega. Pa na srečo ni imel in je zdržal z mano:). Hočem rečt, da če bi šel, bi to zgledalo kot razlog za odhod, pa ni bil. Odvisno, kaj je na drugi strani, tisto, kar vleče skupaj... Kaj sta mela onadva, samo nebo zna. Moški včasih res sami ne rečejo, da je kaj narobe in moramo me videt in vprašat. Če pa je bila ona prepričana, da je vse tipitopi, pa seveda ni vprašala...
Imam občutek, da si dostikrat hočemo rečt, da so že bili kaki znaki, da sta oba vedela, koliko je ura, itd... iz strahu, da bi se to nam zgodilo in nas to pomirja, češ meni se to ne more zgodit, ker jaz gledam in vidim in sene slepim. Ja, seveda so večinoma kaki znaki, ampak lahko da nekomu, ki je prepričan, daje vse ok, ne zgledajo tako alarmantno, zgleda vse ok. Ne vem, kakšen je njen mož, včasih se tudi ljudje impulzivno odločajo in ne mislijo resno (ok, po 5ih dneh bi lahko že premislil), lahko se je zacopal in ni razsoden, lahko je kaj tretjega... Lahko je klasična kriza srednjih let. Ti ljudje se včasih vrnejo k ženam, ko ugotovijo, da v bistvu ni bilo tako grozno, ko trezno premislijo. Milivojević bi znal kaj na to temo povedat...
Anonimna, na vse zakaje ti bo najlažje odgovoril on - ko bosta oba v stanju se pogovarjat. Mogoče ne bi bilo napačno, da mu predlagaš mediacijo. Ni treba, da ostaneta skup, veliko bo že, če se bosta uspela lepo razit...
Ja res je tako. V takih trenutkih človek rabi tolažbo. Je pa v bistvu razlika v tem, kaj je komu v tolažbo. So ljudje, ki jim je v tolažbo to, če jih nekdo potreplja , jim ponudi ramo in pravi ,da bo že bolje. So takšni, ki jim pomaga, če jih ljudje pustijo takrat pri miru. In so tudi takšni, ki jim pomaga, če jim kdo pomaga zbezati od nekod tisto trohico upanja, da pa stvar ni dokončna, da se jo da še rešiti in popraviti, le da je potrebno najprej najti tisto, kar je treba popraviti- vzrok . In ko se nekako pride stvari do dna, najde vzrok , ki je povzročil neko neprijetno situacijo, se šele lahko najde tudi rešitev.
Vem, da je sedaj avtorica obupana. Vendar meni osebno bi bilo najlažje zlesti iz obupa, če bi vedela, da lahko zadevščino popravim, če bi spoznala, da se določena tragedija ni naredila v prvi vrsti zaradi mene, če bi imela upanje, da z določenimi spremembami na sebi in še kje, lahko stvar izboljšam. Če bi imela za v roke prijeti le to, da me je partner zapustil in bi tavala in tavala v ugibanju zakaj se je to zgodilo, pa zakaj ravno meni, pa kaj sem naredila narobe, pa zakaj me nima več rad...potem bi se v obup le pogrezala in pogrezala.
Pa še to je- smo ljudje, ki čutimo neverjetno potrebo, da v stiski nekomu pomagamo tako, da mu odpiramo oči, serviramo rešitve, pomagamo iskati probleme.In spet taki, ki v prvi vrsti odprete naročje in ponudite ramo. Enim so večja uteha prvi drugim drugi. Po moje pa so potrebni oboji.
Upam, da v primeru, da se mi kaj podobnega zgodi, najdem poleg sebe obe vrsti utehe.
|
|
|
|