Anonimen
|
Ok, naj napišem še jaz nekaj na to temo..kot prvo je odločitev vajina, tvoja, kakor želiš in ni lahka, to je bila najtežja odločitev mojega life :( Moja zgodba je taka, imava 3 otroke, že pri tretjem je bilo tako, če bo bo, če ne tudi ok. in zgodil se je še je predno sva sva sploh dojela-ni bilo dileme, bomo imeli še 3 , finančno je ok, hiša dovolj velika, sploh se nisem obremenjevala s tem da nimam nobene nobene pomoči(babice, dedki..). In ga imamo 4 letnika ki pravkar dela krono za svojo mamico . Potem se je nepričakovano zgodila 4 nosečnost(počen kondom+ jutranja tabletka) in je vseeno ratalo,kako mi še danes ni jasno. In šok, niti ne toliko zame, kot za moža. Žesnke ponavadi to drugače dojemamo, spremejamo. In težki dnevi in tedni so bili pred malo, ko je zaradi moževe nejevolje, da ne bomo imeli še enega otroka, pritiska kako bom zmogla z 4 otroki, kako bo finančno, premalo prostora..bla, bla, bla...in še vedno toplina ki sem jo čutila na UZ ko sem videla srček.Obupne slabosti, občutek da ne bom zmogla, iz vseh strani pritiski na tega nam pa res ni treba in sem šla na splav. Groza, žalost. Ne morem pozabiti, niti si oprostiti. IN še dandanes se obtožujem kaj sem storila. Mož ve, da jo bila to zame polomija. Sedaj jasno sem izrazila željo, da si želim še enega otroka. Mož niti ni več proti, ker vidi da si očitam vsega skupaj , sedaj niti ne paziva več, in upam, da mi bo dano še 1x . To kako bo, čez 10,20 let se mi zdi brezveze razmišljati, ker človek ne ve kaj bo jutri...a vedno pravim, vedno se stvari nekako poštimajo. Ko te vrjžejo v reko, pač splavaš in se držiš nad gladino. Ne obremenjuj se, poskusi se poglobiti vase, pogovarjajta se z možem in se odločita. Imata še nekaj tednov čas, tako da ne prenagli se! Srečno, kakorkli se boš odločila!
|