Depresija v nosečnosi (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Nosečnost in porod



Sporočilo

Anonimen -> Depresija v nosečnosi (22.1.2014 22:40:01)

Zdravo, sem v zacetku prve nosecnosti 8.teden.S partnerjem sva otroka nacrtovala,ko pa sem ugotovila da sem noseca,sem postala zelo zalostna. Brez razloga, tesnoba, jok, vprasanja ali je partner res clovek s katerim zelim zivljenje, ali bom dobra mati, nama bo uspelo vse skupaj, finance, kako bodo sprejeli najini starsi...grozno! V trenutku se me loti zalost, ki me nekaj casa drzi in potem mine. Ima katera podobne izkusnje? Zaskrbljena sem, ker se bojim, da ta stanja ne bi presla v depresijo in vplivala na najinega otrocka! Hvala Bogu, mi partner stoji ob strani,me bodri in podpira! Vendar tega obcutka nic ne prezene, enostavno postanem zelo zalostna in zaskrbljena.

Prosim za kak nasvet in podobne izkusnje. Brina



Lukka -> RE: Depresija v nosečnosi (22.1.2014 23:06:40)


Zelim ti pomagat, pa vendarle nimam pravih izkusenj. Hudo mi je, ker vidim, da dolocene punce absolutno stacionirajo samo na temah, kjer je mesec rojstva otroka, nikdar pa se ne oglasijo na nobeno temo izven njihovega koridorja. Pa verjetno bi ti vsaka dobra beseda prav prisla.
Glej moj moz (tukaj ob meni bere eno literaturo) pa malo izkoristim njegovo znanje
Takole pravi: to, kar dozivljas, ni depresija in tudi simptomi niso simptomi depresije, vendar strahu. Depresija bi se pokazala ne v skrbi, temvec v popolni brezbriznosti, v stanju vseenosti. Nic se ne boj. Gre zgolj za strah, da se v tvojem telesu nekaj dogaja, nekaj kar bo zdaj treba vzeti na smrt resno. V trenutku, ko bos povedala svoji druzini, bo strah izginil. In se nasvet, kako obvladovat svoj strah! Vsedi se na stol in na glas reci: kaj je ti strah? Kaj si se mene lotil? Kaj pa bos? A mislis, da se te jaz bojim!? Niti slucajno! Kaj mi pa kores? Kaj mi pa lahko naredis? Saj te nikjer ni!
To so avtogeni treningi, da prezenes strahove, da ga pac na glas pobaras, da se naj spelje stran!
Da si zalostna je povsem normalno, ker se dogajajo hormonske spremembe. Gibaj se! Cim vec se gibaj, s partnerjem pa prezivita kar se da veliko casa skupaj. Ne imejta resnih tem, ker v tem trenutku ne koristijo. Igrajta kako druzabno igro, poglejta kako komedijo, pojdita na kaksno sportno prireditev!
In popij velikoooooo vode! V teh prvih tednih ti se ni treba resnih debat o otroku. Vse se bo lepo izslo! Brez skrbi!

Srecno!



lily32 -> RE: Depresija v nosečnosi (23.1.2014 5:49:37)

[sm=smiley36.gif]Saj ne morem verjeti, da bom to rekla, a tokrat se lukka v celoti strinjam s tabo oz. s tvojim možem.

brina, da te malo pomirim, res ni nič nenavadnega, da se soočaš z omenjenmi strahovi. Z mano je bilo na začetku podobno, sicer je bil sprva občutek popolne sreče, potem pa jok zaradi položaja, v katerem sem bila. Strah me je bilo, če bom zmogla, strah me je bilo povedati v službi (Ravno naslednji dan po tistem, ko sem zagledala [sm=modricrtici.gif], sem morala podpisati pogodbo za nedoločen čas. Ti povem po pravici, da sem se pred šefico zjokala in ji povedala, da sem noseča.), kako bova rešila bivanjsko situacijo (takrat nisva niti še skupaj živela) ... Zaradi hormonov si v [sm=nosecka.gif] bolj čustveno labilen, se prej zjočeš od žalosti ali sreče.

Poskusi se sprostiti, partnerju pa odkrito povej, kaj čutiš, gotovo bo tudi on našel zate kakšno pomirjujočo in tolažilno besedo. Sama imam tudi obdobja, ko se me polaščajo neutemeljeni strahovi in pogovor z možem, me vedno pomiri.

Upoštevaj lukkove nasvete, pojdi v naravo, gibaj se.

Srečno in držim pesti, da bodo občutki nepopisne sreče kmalu v pretežnem delu zamenjali občutke žalosti. [sm=smiley1.gif]



lily32 -> RE: Depresija v nosečnosi (23.1.2014 6:23:39)

Še to bi rada dodala. Meni se je v prvi nosečnosti zdelo znanstvena fantastika, da bom jaz mama, saj sem bila do srečanja z mojim sedanjim možem zaprisežena samka in se mi je življenje v nakaj mesecih postavilo na glavo. In nekje sredi nosečnosti sem prebrala misel, ki se je izkazala za resnično in mi je ostala v srcu:

Ne skrbi: ko se rodi otrok, se rodi mama.

Drži, čeprav ni logične razlage, ko imaš enkrat otroka v rokah, mu znaš prisluhniti in nezavedno znaš izpolniti njegove želje in nebogljenemu bitjecu dati to, kar potrebuje.



Neala -> RE: Depresija v nosečnosi (23.1.2014 8:16:07)

Se strinjam z zgornjimi komentarji in predvsem z besedami lily32, ki do še kako veljale zame v prvi nosečnosti: ko se rodi otrok, se rodi mama.

In mogoče še to: jaz sem bila zaskrbljena in rahlo depresivna tistih 9 mesecev, potem, v trenutku, ko sem rodila pa se je vse to razblinilo in sem postala kar naenkrat končno SREČNA. Morda se zdi hecno, ampak jaz nisem takrat čutila neke posebne vezi z nerojenim otrokom predvsem zato, ker ga nisem mogla videti... Ker sem pač čutila nekega brcavčka v trebuhu, ampak to je bilo "zamegljeno" oz. nevidno očem in tega otroka nisem mogla poosebiti. Nisem vedela kdo to je. Ne vem, če se prav izražam oz. če znam dovolj dobro povedat kako sem čutila.

Še bolj hecno je bilo, ko se je mala rodila in sem jo enkrat doma previjala in me je gledala s tistimi očkami in sem ji rekla: Pa to si bila TI notri v trebuhu, točno TI! Ko bi vsaj takrat vedela, da si to TI, bi te že takrat imela najraje na svetu!!

V glavnem... poznam tvoja občutja in težko rečem, da se boš počutila kaj dosti bolje do konca nosečnosti. Boš se, ko boš hodila na preglede in na UZ gledala ta mali čudež v trebuhu. In boš se tudi takrat, ko boš čutila brce... pripravljala oblekice, posteljico. Ampak pravo srečo boš občutila po rojstvu, boš videla!

Nekatere imajo pa ravno obratno... v nosečnosti so dobesedno "srečke nosečke" najbolj blažene na svetu... In jih zadane po porodu.... Tako da...



mamica deklicam -> RE: Depresija v nosečnosi (23.1.2014 8:45:28)

se strinjam s predhodnicami.

Sem bila tudi sama na istem kot ti, me je bilo strah, kako bom, ko rodim. Da ne bom nič znala, da bom otroka polomila. Jaz sem prvič v življenju previla otroka, ko sem morala v porodnišnici svojo prvorojenko[sm=smiley36.gif]. Še ko sem bila noseča, se nisem upala prijeti kakšne te majhne štručke, da ji ne bi kaj naredila. A ko postaneš mama, vse to odpade s tebe in kar instinktivno veš, kaj narediti.

Boš videla, vse ti bo šlo[sm=zz_wavespin.gif][sm=zz_wavespin.gif]



SU -> RE: Depresija v nosečnosi (23.1.2014 12:15:55)

Se samo še podpišem pod prejšnje poste... Tudi midva sva prvič načrtno zanosila, pa vendar, ko sem zagledala [sm=modricrtici.gif], je bila moja prva misel :"Noseča sem!!! Kaj pa zdaj??!! Kr noseča sem... ne morem verjet... joj, kako bomo pa zdej?!?!"... pa sva imela VSE pošlihtano-dom, službo, rada sva se mela/se imava...
To so strahovi, ko pričakuješ nekaj, kar ti še ni znano in zahteva od tebe ogrooomnooo odgovornosti, samostojnosti itd. itd. itd.
In, ko sem v drugo ugledala [sm=rozacrtici.gif], se mi je ponovilo: "Kaj pa zdaj?!?!" pa je bilo spet načrtno...
Meni je pomagalo, da sem tako, kot je napisal lukka... avtogeni trening... Kot neka "mantra": Zmorem. Šlo bo. Zaupam vase. itd.
Boš videla, kot je napisala predhodnica: Ko se rodi otrok, se rodi mama.
Vse bo OK, verjemi. Ko pa bosta razglasila še naokrog, pa te bodo potolažili še ostali in bolje bo. Bolje se boš počutila.
Drži se, pazi nase.



bskrle -> RE: Depresija v nosečnosi (24.1.2014 7:44:43)

Povej tudi to svoji G, te bo znala usmeriti na pravi naslov oz. spremljati tvoje stanje.



Stran: [1]