kamajuš
|
Se strinjam z anonimno, predvsem kar se tiče pogovorov, pozornosti in vključevanja starejših. Je pa seveda veliko odvisno od otrokovega značaja in starosti. Mi se že dolgo pogovarjamo, kakšni so bili naši otroci kot , kdo je veliko , kdo je rad spal, ... S tem upam, da jim bo nekako normalno, ko bo šel čez različne faze. Moj najstarejši ima zdaj 9,5 let in je rojeni ljubosumnež. Ko je dobil bratca, je imel 16,5 mesecev in je bil poudarek predvsem na pozornosti,pa ritko mi je pomagal mazati, obuti copatke / nogavičke, ... Pogovor tudi, a je bistveno manj zalegel. Izpadi so počasi dobili neke razumne okvire, še danes pa so prisotni, čeprav se imata zelo rada. No, ko je dobil sestrico, je bil 4 leta. Ljubosumje je dobilo druge poteze, ampak je bilo že lažje, ker je bil večji in se je dalo več s pogovorom. Zdaj pričakujem, da se bo njegova reakcija na manifestirala na vedenju v šoli, vendar se pustim presenetiti. Nikakor in nikoli pa ni bil nasilen do sorojencev, ima ju neskončo rad od prvega trenutka dalje, saj je izjemno srčen in čustven. Se strinjam, da veliki potrebujejo več pozornosti kot . Medtem ko sem prvega bolestno čuvala zase in ga sežka dala iz rok, sem za drugega vedno iskala žrtev, ki bi ga malo poguncala, da bi bila jaz frej za velikega . Sicer pa zna veliki prispevat okolica: najprej je treba pozornost usmerit na velike otroke, šele potem na prišleka (v smislu "mi pokažeš " ...). Enim je to jasno, drugim pač ne... Prinašnja daril iz trebuha pa mi ne prakticiramo, ker se mi zdi, da ima le kratkotrajen učinek, pa tudi sicer nisem pristaš materialnega. Se mi pa zdi ok, če obiski prinesejo kakšno pozornost tudi za starejše. To je moja izkušnja ... Materinstvo res ni lahko, ampak blagor nam, ki imamo ta privilegij, da ga živimo !
|