|
patrino -> RE: kako prekiniti nasilno vedenje (30.11.2013 9:18:54)
|
IZVIRNO SPOROČILO: nyna84
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Primer: Ko sem vprašala mamo (pri 16ih), če grem lahko ven, mi je naštela 100 razlogov zakaj ne smem. Ponavadi je bil glavni razlog učenje. Ven nisem šla, ampak pretirano učila se pa tudi nisem in ocene so bile od do. ko sem isto vprašala očeta, sem dobila odgovor, da če imam vse porihtano, lahko grem. Sem šla ven, ampak slabe ocene pa nisem prinesla domov, ker sem vedela, da bi s tem izrabila njegovo zaupanje.
Torej, kateri način je tukaj prav in kateri fajn? Oba sta zahtevala isto, samo vsak na svoj način.
Že tole lahko pokaže kako so bili nekateri otroci nekoč samostojni celo pri 16- tih[sm=jezicek.gif] Kateri način je pravi? Noben po moje. tako velika bunka bi morala sama imeti razpucano v glavi, da mora najprej za šolo poštimat in ne da gre zadevo naredit, ko jo po maminem mora oz. ko ji da oče pogoj.
Osebno pri tej starosti staršev nisem nikoli spraševala , če grem lahko ven. Sta mi družno vcepila v glavo že kar nekaj let prej, da se gre ven zabavat šele takrat, ko imaš doma in za šolo vse poštimano. Nikoli mi ni bilo treba spraševati za ven in nikoli nisem imela hausaresta zato, ker bi šla ven, kljub temu, da me doma čaka kopica dela. Pri teh letih sta me v bistvu tretirala skoraj že kot odraslo osebo , ki ima neke normalne dolžnosti in pravice in ne kot dete.
[sm=jezicek.gif] Premalo poznaš zgodbo da bi jo lahko sodila. Navedla sem primer glede razlike v vzgoji in katera je "prav" in katera je "fajn" (materni in očetov lik) [sm=smiley2.gif] V glevnem popolnoma si zgrešila point zgodbe. [sm=smiley36.gif]
Ne moreš verjet, ta bunka je šla po liniji najmanjšega odpora, kar se šole tiče. Pač jo je pri 16. vse kaj drugega zanimalo kot to. [sm=jezicek.gif]
Sicer pa so bili mišljeni bolj večerni izhodi, ne igra s prijatelji pred hišo. [sm=smiley36.gif] In ja, je bila taka vzgoja, da smo morali vedno vprašati. Pa to nima nobene veze s samostojnostjo in zrelostjo posameznika. Mene je v 1. razredu zbudila budilka, sva se z bratom pripravila, šla peš 2 km daleč (iz vasi v mesto), sem brata pospremila v malo šolo in nato šla še sama v šolo. Pri 15. sem začela služiti svoj denar (žepnine še poznali nismo). In če bi bila pri 16. tako nesamostojna, najbrž ne bi šla pri 19. na svoje in ne bi pri 20. imela otroka. [sm=smiley2.gif]
Seveda ne poznam tvoje družinske zgodbe. Komentirala sem le tisto kar si navedla v svojem postu in v povezavi z avtoričino stisko. Ona trenutno bije bitko, kako otroka pri 6 letih obvladati, mu dopovedati in pokazati tisto, kar bi otrok že leta moral vedeti, znati, upoštevati. Kar bi onadva s partnerjem tudi že morala vedeti, dognati.Nekako gre za hudo zamudo, ki ima takšne posledice. Ob tvojem navedku kako te pri 16 zaslišujejo oz. te pogojno, če si naredila nalogo, spustijo iz hiše, se mi je ponudila vzporednica. Pri 16 je za moje pojme rahlo pozno zasliševati, pogojevati in preverjati, če ima mladenič ali mladenka že narejeno domačo nalogo. To je v mojih očeh vzgojni prijem, ki ga ne moreš opredeliti niti kot " fajn" niti kot "prav", temveč "rahlo zamujen".
Meni se pač zdi, da so to že leta, ko že naj bi žel tisto, kar si od rojstva vlagal v otroka in v odnos z njim. Leta, ko lahko pride še bolj na plan starševsko zaupanje, otrokova samostojnost, stanje na pragu z razprtimi krili, ki te nesejo v svet odraslosti.
Če se je kot praviš pri vas tak način vzgoje, kot si je bila deležna ti, lepo obnesel, potem le kaže na to, kako smo si ljudje pač različni. Osebno lahko zase rečem, da se je tudi vzgoja , ki sta jo vozila naša dva pokazala za pravo in upam, da bodo v podobnem stilu zrasli gor najini otroci.
Avtorici pa- podobno zgodbo ( morda je celo tvoja) sem prebrala v zadnji izdaji priloge One. Na tistih straneh, ko ljudje v stiski sprašujejo za pomoč strokovnjake. Strokovnjak je podal nasvete v istem stilu kot si jih v večini dobila tule gor.
|
|
|
|