|
asyka -> RE: KAJ TRENIRATI PRI TREH LETIH? (4.11.2013 15:33:48)
|
Moj mi je škilil čez ramo in zdaj mi narekuje kaj naj napišem. Zakaj on? Ker sem sama čisto mimo za šport in ker z vsem kar sem se ukvarjala v meni ni bilo dovolj interesa, da bi ostala.
Torej... evo narek: v našem koncu je bilo, ko sem bil majhen samoumevno, da gremo otroci k gimnastiki. Vpisali so me isto časno kot brata (meni je bilo 4 leta, njemu 2 več). V začetku je bil to vrtec in smo delali vse živo, pri 8 letih pa sem že tekmoval. Pri meni je bila ta sreča, da bi je gimnastika dejansko bila všeč, imel sem motoriko, ki je bila potreba in do 18 leta sem bil lahko rečem precej uspešen v gimnastiki. No potem me je vrgla puberteta in sem vse skupaj pustil. Ampak vse ni tako lepo kot se sliši,... ker sem bil tako zgudaj vržen v na nek način profesionalni šport imam še danes nepravilno zaraščeno hrbtenico in s tem posledično velike probleme. Kot najstnik sem imel operirani obe nogi zaradi obrab in nekih drugih nepravilnosti. Nič kaj prijetnega. Ja, gimnastiko sem imel rad, jo še vedno imam rad... še vedno naredim salto za šalo pa marsikatero prvino na bradlji. Vesel sem, da sem jo obiskoval, si izoblikoval telo in pridobil motoriko takšno kot jo imam. Ampak iz lastnih izkušenj v takšen šport, ki tako specifično obremenjuje telo svojega otroka ne bi nikoli vpisal pred 6 letom starosti. Zakaj... zato, ker telo še raste, se razvija in ne želim otroku narediti z njegovim telesom tega kar se je naredilo meni z mojim. (okej dodatno sem ga tako pohabil potem še skozi ostala leta, z drugimi adrenalinskimi športi[sm=smiley36.gif])... Vsekakor pa bi otroka vpisal v nekakšno splošno športno šolo kjer bi se spoznaval z različnimi športi, tudi kakšni skupinski športi se mi ne zdijo tako napačni, saj vsi v začetku temeljijo bistveno bolj kot igra. Vsi solo športi pa imajo že v osnovi tendenco k oblikovanju posameznika za "vrhnusko" kariero. Itak na koncu ostanejo samo najboljši in najbolj vzrajni, ampak vsi do stopnje, ko se loči na najboljše in pač povprečne pa si pridobijio določene športne poškodbe, ki za kakšen skupinski šport niso tako pogoste oz značajne.
Okej... konec nareka :D Moram priznati, da se kar strinjam z mojim. Ne vem, kako je pri vas, verjetno je res drugače kot v Sloveniji kjer imamo več opcij teh t.i. športnih šol. Zase vem, da so me vpisali v eno izmed takšnih. V njej smo nekje vsak mesec spoznavali drug šport (vsaj kolikor se spomnim). Jaz sem se takrat potem izredno navdušila za plezanje, ki sem ga potem s 8 leti šla tudi trenirat in ga trenirala kar dolgo časa. Danes mi je ostalo znanje iz tega športa in ljubezen do ljubiteljskega plezanja, nikoli pa se nisem spušlala v poglobljeno treniranje tega. Tudi če imaš občutek, da bi tamala raje šla v ples, saj je ni potrebno vpisati v šolo latinsko ameriških plesov... vpiši jo v skupinsko plesno delavnico, tam ponavadi spoznavajo različne zvrsti, čez 2 leti pa bo toliko stara, da bo verjetno že sama videla kaj jo bo veselilo. In če bo v dotični dejavnosti zelo uspešna, verjami, da ne bo zamrlo ampak se bodo našle opcije kako nadaljevati njeno kariero v čemer koli že to bo. Če ne bo dobra, ji bo to pač ostalo le ljubiteljsko. Vsekakor pa pri 3 letniku ne moreš vedeti kaj mu je všeč in kaj ni, dokler ne poizkusi. Ona ne bere, ne razmišlja ampak enostavno ko nekaj dobi, vidi, občuti določi v svoji glavi ali ji je to všeč ali ne... če pa je za to nadarjena in bo v tem uspela pa je druga pesem. Sama tudi uživam v plesu, sem rada plesala kot otrok pa hitro ugotovila, da pa to ni za mene, ker si z ritmom nisva ravno na ti...
|
|
|
|