abc123
|
Na vas se obračam po nasvete, čimveč tembolje.
Doma imamo 4,5 letnico, ki je v zadnjem času nemogoča. Vsaka stvar je ne, ne bom... OK, vem, da je to njeno obdobje, ampak težavo imamo z reševanjem takih težav. Ko npr. začne s tem svojim ne bom ne popušča in ne odneha. Običajno potem sledi, da se usede na tla, začne mahati z nogami ampak premakne pa se nikamor npr. obleci si pižamo. Če pa se že enkrat premakne sepremika s polžjo brzino, vmes se spet uleže na tla ipd. in tako ne pridemo nikamor.
Včasih prepir seže tako daleč, da ji rečem naj gre v sobo da se umiri, vendar tam ne ostane oz. se začne dreti kot bi jo s kože dajali. Problem pa je predvsem pri meni, ker s tem nimam potrpljenja in mi vsakič znova stopi na živec in ne popusti dokler prepir ne privede tako daleč, da bodi dve čez rit (bolj za sprotitev moje jeze, učitka ni) in z grozovitim jokom. Jeza v meni pa v takih primerih tako naraste, da je noro in potem še več ur to neuboganje na glas premlevam in nikakor ne morem pozabiti in topred njo, kar je nedopustno.
Vem, da je to njeno obdobje, vendar bolj kot to, mezanima, kako se tisti starši, ki ste bolj vzkipljive narave, spopadate v tem. Problem je namreč v meni, saj v večini primerov iz muhe delam slona in znorim za tako banalne stavri, za katere mi res ne bi bilo treba. Če se hočem iz situacije umaknit, pricaplja za mano in še bolj išče z nagajanjem mojo pozornost. Je pa zanimivo, da se ji ta "trma" pojavi kar npr. sredi neke zabavne igre, ali pa greš samo mimo dnevne sobe, ko se ona npr. igra in je niti ne motiš niti ne ogovoriš.
Torej iščem nove strategije za reševanje težave (predvsem moje). Prosim za vaše izkušnje, ste imeli kakšno tabelo z nalepkami, ste se hladili v kopalnici, imate peščeno uro.....prosim pomoč.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sicer ne pogost, je pa prisoten. naša ima imo genetični "ne" vgrajen v možgane.. da dam primer; jo vprašaš če je lačna in bo jedla (je čas za malico). prvo je NE, nato naslednji stavek: "mama, jedla bi." 
ko jo vprašam ali obvestim o vrsti hrane, je skoraj vedno še en "ne" in cincanje. zdej, če zgubiš živce, mislim, da ni nič bolje, kvečjemu užaljena je in potem se vse skup konča v veliki drami - torej no go. 
