|
barbisonrisa -> RE: sobivanje (22.9.2013 11:58:56)
|
Ponekod gre, ponekod pač ne. Najbrž odvisno od karakterjev ljudi. Če misliš, da si prilagodljiva, potem bo šlo, če ne pa ne. Jaz imam dve slabi izkušnji v družini. V enem primeru se je par zaradi težavnega sobivanja (dve stanovanji v eni hiši, z ločenim vhodom in števci itd.) celo ločil. Niso bili problem števci in obiski itd., ampak vtikanje starih staršev v vzgojo otrok. Šlo je tako daleč, da sta tamaladva pri starih starših spala in jedla, ker sta jima vse pustila in vse kupila, starša pa nista imela nobene avtoritete več. V drugem primeru pa je sobivanje trajalo le nekaj let, nazadnje pa se je mlada družina odselila iz hiše nazaj v blok. Tu pa so bili problem stanovanjski stroški oziroma njihova delitev, ker pač ni bilo mogoče števcev, ogrevanja itd. ločiti na dve enoti.
Jaz si osebno ne predstavljam, da bi morala s komerkoli sobivati (ali s svojimi starši, ali pa s taščo in tastom). Vse jih imam zelo rada in se super razumemo, ampak... Zdaj, z dojenčkom pa absolutno ne, ker ti vsi hočejo nekaj pamet soliti. Dobro, mami sem že dopovedala, da je otrok moj in da je vzgoja moja oziroma najina odločitev (tako je zdaj zadovoljna, če lahko tamalo cele dneve ujčka in ne zganja panike, če se začne jokat; dojenčki pač jokajo, ker govoriti še ne znajo), tašči pa se tega še ni dalo dopovedati. In tako že ob najmanjšem hčerkinem joku (ne traja niti pol minute, običajno) prileti v najino sobo, ko smo na obisku, in ugotavlja, da je najbrž žejna ali pa lačna, da njeni otroci se pa nikoli niso jokali itd. Skratka, takoj zažene vik in krik, da kaj le počnem z ubogim otrokom. Enkrat me je celo obtožila, da jo mučim, ker dojenček pač ne bi toliko sesal prstka, če bi bil sit in odžejan [sm=zmeden.gif] in to v pričo sina, ki je, na mojo srečo, povsem znorel. In mamo opomnil, da je imela njegova sestra cel palec zadebeljen od sesanja, brat pa je hotel imeti v ustih dve dudu naenkrat; da kako pa to, da je ona tako mučila svoje otroke [sm=bravo.gif] No, potem je bil pa mir.
Skratka, hočem povedati, da je lahko sobivanje, po izkušnjah nekaterih izjemno dobro, po izkušnjah drugih pa katastrofa. Ni mogoče reči, kakšno bo v vašem primeru. V vsakem primeru se moraš zavedati, da bo s tem popolne neodvisnosti konec in da bo treba za ceno miru tudi marsikaj požreti, tako kot jaz že zdaj, pa če gremo samo na obisk za nekaj dni, moram najmanj 5X na dan zajeti sapo, da ne ponorim. Pa nisem niti vzkipljiv niti zamerljiv človek. Ampak, zgleda, ko postanemo mamice, ratamo ekstra zaščitniške in občutljive [sm=duda.gif] Veliko sreče, ne glede na odločitev!
|
|
|
|