liliana
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lolek in Bolek Tako da mi tale Hoferjeva zgodba prav nič ni všeč. Vprašaš se, pa kje v kaki družbi pa živimo. V raztreseni, kjer ljudje zgubljamo in pozabljamo stvari kot po tekočem traku......? PETELIN IN NJEGOVA SUKNJICA Bila je dolga, lepa, prelepa jesen. Petelin si je oprtal koš in se odpravil po kostanj. Hodil je po gozdu, sonce je grelo, pa mu je postalo vroče. Zato je slekel svojo toplo suknjo in jo obesil na vejo. Potem je iskal naprej. Kostanj na kostanj, koš se je napolnil in petelin je hotel domov. Stopil je po suknjo, te pa naenkrat nikjer več. »Kako?« se je čudil petelin. »Sem sem jo obesil ... Ravno sem, na tale kostanj sem jo dal!« A tam nobene suknje. In če je še tako iskal, še tako mislil in brskal po listju - zaman. V sami srajci se je odpravil domov. »V zemljo se ni vdrla, vem, da ne,« je godrnjal po poti. »Nekdo mi jo je ukradel... In vem, kdo je bil. Maček. Ta pride potiho, prismuka se, da ga ne slišiš, vzame in gre. Ja, vem, ravno maček je bil ... Ali pa mogoče - pes?! Že dolgo ga gledam, kako raztrgan hodi naokrog. Tako potuhnjeno gleda, tako malo govori, ja, ja, on je bil, nihče drug!« Za hip je potihnil, potem pa spet: »Ne, že vem! Zajec! Ta jo je ukradel! Zadnje čase se nosi kot gospod! Novi čevlji, nov klobuk, za suknjico mu je pa zmanjkalo. In sploh je zajec najbolj hitrih tac!« Ves nasršen je prispel v vas. Ra se je zgodilo, da mu je ravno takrat naproti prikorakal maček. »Pozdravljeni, boter petelin!« je pozdravil že na daleč. Petelin pa tiho. »Najprej mi ukrade suknjico, potem me pa pozdravlja,« si je mislil. Dvignil je kljun in mrko hodil dalje. Srečal je psa. »Pozdravljeni, boter petelin! Ste kaj našli, kaj nabrali?« je prijazno vprašal pes. A petelin? Še pogledal ga ni. »Ta je zvit,« si je mislil, »najprej mi ukrade suknjico, potem se mi pa prilizuje.« Dvignil je kljun in jezno stopal dalje. »Pozdravljeni, boter petelin!« je čez ograjo pozdravil zajec. »Lep dan, kajne? Ravno pravšnji za kostanj! Kako lepo nas je grelo! Pa ne bo več dolgo, o, ne, zdaj se bliža zima, zdaj se bliža mraz ...« Petelin je dvignil kljun in jezno pogledal vstran. »Ti nemarnež,« si je mislil, »najprej mi ukrade suknjico, potem se pa še norčuje iz mene. Mraz, mraz - seveda bo mraz, takole v srajci!« Takrat pa je iz gozda pritekla goska. »Boter petelin! Boter petelin!« je klicala. »Kje ste? Odprite! No, kam ste mi ušli?«Pred sabo je držala suknjico, ravno tisto, ki so mu jo ukradli. »Nate!« je rekla. »Vem, da je vaša! V gozdu sem jo našla.« »Ampak ... kako?!« se je čudil petelin. »Saj sem jo vendar iskal! Vsa drevesa sem pretaknil, vse veje sem pregledal - kam se je skrila?« »Hja, veste, gozd je gozd,« je modrovala goska. »Drevo je podobno drevesu, veja veji, steza stezici - ni čudno, da ste jo zgrešili. No ja, zdaj je tu, sama vas išče,« je kipela in mu jo potisnila v roke. Petelin je bil vesel, kako ne, hkrati pa ga je bilo tudi prav pošteno sram. Saj veste - vse tiste čudne misli! In kako grdo se je obnašal, ko je hodil skozi vas! Obrnil se je h goski in dejal: »Veš kaj, goska? Nekaj kostanja bom napekel. Kar usedi se in počakaj, le še mačka, psa in zajca grem iskat!« Stopil je po svoje ljube sosede, zakuril in kmalu je zadišalo na vse strani. Kostanj ima čudno moč: čim zadiši, prinese veselje. In tako so jedli in klepetali, in ko so se najedli, so klepetali kar naprej. Nihče več hud, nihče več slab, nihče grdo užaljen. Le koš se je izpraznil in tako je petelin že naslednjega dne spet odšel po kostanj.
|