splav - sramota? (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Spontani splav



Sporočilo

Anonimen -> splav - sramota? (14.9.2005 8:50:31)

neki me zanima...večina žensk ne želi povedat svojim znancem, prijateljem, nekatere celo svoji družini ne da so noseče tja do recimo 12. tedna ali še dlje in to z razlogom če bi bilo kaj narobe - recimo splav. Ampak ne razumem zakaj ne bi smeli domači, znanci, kdorkoli vedeti, da sem imela splav? Je to kaj sramotnega? Js bi recimo vsaj od domačih pričakovala neko podporo, psihično in fizično, madona saj na koga naj se pa obrnem v težkih trenutkih kot pa na moža in svojo družino? Js se ne bi mogla in ne znala pretvarjati da je vse ok.
Kako pa ste speljale to ve, ki ste to izkušnjo že dale skozi? Je splav za vas sramota?

Lara



CUKRČEK -> splav - sramota? (14.9.2005 9:16:01)

Splav seveda ni sramota....je pa najbrž boleče vsem razlagat, kaj je bilo. Ali pa stalno poslušat vprašanja o tem, kako , kaj , zakaj...



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (14.9.2005 9:27:42)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



Anonimen -> splav - sramota? (14.9.2005 9:40:23)

Jaz sem morala povedat za nosečnost takoj, naslednji dan po tistem, ko je bila uradno potrjena, predvsem zaradi kajenja v službi. In ker se mi ni zdelo fer, da bi v službi vedeli, doma pa ne sva povedala tudi doma. In potem sem začela krvaveti - sledil je ss. Zgodba se je v slabe pol leta še enkrat ponovila. Nam je pa ob moji drugi nosečnost še isti dan, ko sem povedala, bila organizirana nekadilska soba.

In ne, ni me sram in ja sem za splave povedala tudi prijateljicam, ker vem, da je ga je imela skoraj vsaka. In konec koncev zakaj naj bi tajila nekaj takega kar je čisto normalno (ni najbolj običajno, je pa kar pogosto)? In zakaj ne za nosečnost povedat prej, če zanjo veš? Konec koncev se ti lahko kaj zgodi in če okolica ne ve...
Jaz ne želim več reskirat, nikoli.

Je pa res, da vsak čuti in preboli po svoje. Nekdo se zapre v svojo školjko, drugi hoče izkričati bolečino.
Smo si pač različni.



sazi -> splav - sramota? (14.9.2005 9:46:04)

Se strinjam s predhodnicama. Midva sva za nosečnost takoj povedala le staršem in sestri. Seveda bi si želela njihovo podporo in tolažbo, če bi bilo kaj narobe (pa ni bilo). Res pa (si predstavljam) je lahko v veliko breme, če vsi vejo za tvojo nosečnost, potem imaš pa ss. Nekateri nimajo občutka, kako ravnati in se potem raje izogibajo pogovorom (torej posledično osebi, ki najbolj potrebuje bližino), nekateri prevč pomilujejo (tudi takrat, ko si verjetno ne želiš pogovarjat o tem in si vedrejša in misliš na lepše stvari), eni pa tako radi opravljajo in širijo govorice...
Prav je, da vejo bližnji, ostali bodo pa že izvedeli, ko bo čas.
Meni so navadno prijateljice (no, bolj znanke) povedale o svojih ss potem, ko so že imele otroke. Šele čez čas sem spoznala, da je tega zeloooo veliko in da veliko žensk trpi (sploh ko sem bila po histeroskopiji na kliniki in sem slišala ogromno zelo žalostnih zgodb).



Anonimen -> splav - sramota? (14.9.2005 10:40:44)

Kolikor jaz vem, ta teza, da ne smeš povedati do konca 12. tedna temelji na vraževernosti, da če se hvališ in govoriš okoli prej, gre nalašč kaj narobe. In ker sem zelo vraževerna, sva povedala celotnemu sorodstvu na tastovem abrahamu med govorom, ki ga je bral moj dragi svojemu očetu. Je bil pravi šok. Staršem pa sva povedala po enem tednu, ko sva naredila test. Sicer pa je vedela le še moja naj prijateljica in nihče drug.



puncica -> splav - sramota? (14.9.2005 11:30:39)

Pa ne sramota kaj ti je no, men bi šlo na živce če bi me pol vsak spraševal kolk časa pa še, kdaj pa bo, ja nič se ti še ne pozna,.... Ker se mi zdi da se za to da je ena noseča razve v trenutko, da pa je imela splav pa noben ne pove naprej in posledično te sprašujejo zadeve, ki niso najbolj fajn, to je razlog zakaj bova midva počakala. Ja pa tud to, da sem mal vraževerna, svakinja se je ful veselila, vsem so že skor povedal, kako so se trudl 2 leti, pa me je spraševala če imam kej za posodit pa to, evo pol pa splav: ma kaj pa vem, tud če bi imela splav itak da bi takrat takoj povedala domačim kaj in kako se je zgodilo, to pa itak, in mi bi prav tako stali ob strani, čeprav jim nisem povedala za nosečnost, tako da to, da ti ne morjo stat ob strani se men zdi sam larifari



NINA977 -> splav - sramota? (14.9.2005 11:32:56)

Za mene spontani splav ni sramota. Je pa res težko, ko moraš vsakemu razlagat kako in zakaj. Seveda sva vsem povedala, ko sva zvedela. Potem so mi v 15 tednu prve nosečnosti naredili splav zaradi poslabšanja osnovne bolezni in zdravniki to štejejo kot ss.
Po moje gre za to, da so vsi veseli, potem pa šok in niti ne vedo kak bi se obnašali, kaj bi rekli. najbolj butasto pa mi je bilo, ko so (predvsem zdravniki, da so skrili svojo nesposobnost) dajali izjave v stilu: Saj si še mlada. Boš imela druge otroke. Lahko jih imam 10, ampak eden bo vedno manjkal.

Drugič pa nisem hotela povedat, ker so se tudi začele težave. No pa je bilo na koncu vse vredu.



TiaSara -> splav - sramota? (14.9.2005 12:09:18)

Lahko se ti pa zgodi, kot se je meni, ko mi je ena prišla čestitat za nosečnost, potem, ko sem že imela ss. V službi sem morala povedati, ker nisem smela na službene poti. Sicer sem vse, ki so morali zvedeti prosila, da zadržijo zase, ampak se to očitno ni zgodilo. Sedaj vem za naslednjič, da če bo G rekel, da ne smem na pot, mu bom rekla, naj mi napiše bolniško. Tem ljudem pač več ne zupam in ne želim, da se zgodba ponovi (itak da ne!!!).
Sicer pa moram reč, da sem nekatermi prijateljem kasneje sama povedala, da sem imela ss, čeprav sploh niso vedeli, da sem bila noseča. Vesela sem, da sem to naredila, ker so mi čisto vsi stali ob strani in mi pomagali, da sem šla lažje skozi vse.



Jančika_ -> splav - sramota? (14.9.2005 15:42:41)

Mene je bolel splav, ne pa reakcije ljudi. Včasih se sprašujem, v kakšnih okoljih živijo nekatere ženske, da imajo s soljudmi tako slabe izkušnje in da raje nikomur ne zaupajo. Sama sem povedala za oba splava bolj ali manj vsakemu, ki mi je prekrižal pot in nisem naletela na nobeno čudno reakcijo.

Mislim, da gre predvsem za to - za nezaupanje drugim, ne pa za sramoto. No, prav gotovo obstajajo tudi ljudje, ki mislijo, da je splav sramota, a ti so po mojem mnenju vendarle v manjšini.

Pozitivna stran tega, da za nosečnost/splav/karkoli drugega poveš sam, je ta, da imaš tako kontrolo nad informacijo - vsaka stvar se prej ali slej izve po tej ali oni poti. Če nekaj poveš, te ne skrbi več, kdo ve in kdo ne in kaj bo, če bo kdo izvedel. Tako pač jaz gledam na to.

Vsak pač dela tako,kot sam čuti, da mu najbolj ustreza. Se mi pa zdi vredu, da se o splavih govori, ker nekateri ljudje o tem ne vedo čisto nič in se jim sanja ne, kako pogosto se to dogaja in zakaj.

Glede vraževernosti pa naj povem samo to: moja prijateljica, zelo vraževerna punca, je za nosečnost prav iz tega razloga povedala samo staršem, meni in še eni prijateljici - in imela ss. Jaz sem se prvič hvalila z nosečnostjo na vsa usta, na kraj pameti mi ni padlo, da bi lahko šlo kaj narobe - in res ni šlo. Drugič in tretjič sem bila sama pri sebi bolj umirjena in zadržana, pa glej hudiča. Poleg tega lahko gre kaj narobe tudi kasneje v nosečnosti ali pri porodu...



lenika -> splav - sramota? (14.9.2005 21:24:09)

Midva nisva še povedala ne staršem in ne v službi, jaz pa sem povedala dvem najboljšim prijateljicam. Doma nočeva povedat zato, ker jaz se nočem pred prvim pregledeom, ko bom videla, če je vse OK preveč veselit, naši pa bodo gotovo navdušeni in bi že začeli z evforijo, meni pa trenutno še ni do tega. Imam pa dve prijateljici s katerima se pogovarjam o vseh težavah, simptomih in strahovih in to mi zaenkrat zadostuje.



L&F&B -> splav - sramota? (16.9.2005 21:34:43)

Niti pod razno ni sramota. Jaz sem seveda povedala tistim, katerim sem tudi zaupala nosečnost. Je pa to zelo boleča in osebna preizkušnja in seveda si nisem o tem želela razpravljati s komerkoli. Od bljižnih, pa moram priznati, sem potrebovala tolažbo. Prav tako ste me potolažile ve, punce z RR-ja, ki sem vam zaupala svojo bolečino. Hvala vam!



bori -> RE: splav - sramota? (27.9.2005 11:30:39)

Splav ni sramota. Ko sem 1. zanosila, sem takoj povedala najožjim-najbližjim članom družine, ker sem se novice neskončno veselila. Rodila sem prekrasno deklico. Drugič sem zanosila in se grozno veselila otročka in zopet delila novico z najožjimi člani. Otročka - fantka sem izgubila v 12 tednu. Sedaj sem prepričana, da bom, ko bom zanosila, počakala dlje, preden povem. Zakaj? KER TAKO ČUTIM V SRCU. Ker je to MOJ-NAJIN otrok in MOJA-NAJINA radost, ker je to samo MOJA-NAJINA bolečina, ki ti je nihče ne odtehta in ker je to MOJA-NAJINA žalost, ki je nobena beseda ne ublaži. In ker te NIHČE razen tvojega ljubega ne razume, kako je bilo dejansko takrat čutiti radost in čutiti žalost. Sem sebična? Ne, samo previdna in naveličan spodbudnih besed, ki takrot SO prazne in ne prinesejo tolažbe. Mogoče sem sebična, vendar lahko vriskam od sreče pred svojima sončkoma in jočem pred njima. Saj smo mi trije pomembni, smo le mi trije tisti, ki se čutimo in smo samo mi trije tisti, ki se jih zadeva 100% zadeva. Saj bo tudi moja mami lahko vesela in zagotovo bo, ampak nikoli tako kat jaz, moj mož in moja hčerkica. To je moje mišljenje in tako bom naredila jaz. Vsak po svoje, kajne,...



Anonimen -> RE: splav - sramota? (30.9.2005 0:00:07)

Jaz sem tak tip, da se o bolečih stvareh moram pogovarjat. Pa tudi vesele trenutke zelo rada delim, seveda. Mož se je pa tudi nekak nalezel tega od mene, ker se spomnim, da je bil na začetku bolj zadržan.
No, in zato sva midva zelo hitro povedala za nosečnost in tudi ko sem splavila, mi ni bilo težko tega nikomur povedat. Še vesela sem bila, da sem se lahko o tem pogovarjala, ker se mi zdi, da sem na ta način hitreje in lažje prebolela.
Smo pa ljudje različni, nekateri rabijo vse zadržat v sebi in se tako bolje počutijo, nekateri se pa rabimo pogovarjat o teh stvareh.



k1 -> RE: splav - sramota? (30.9.2005 8:00:49)

tako kot so že rekle, hudo je govoriti o tem, ko te vsak sprašuje kako in kaj... sploh če si otroka tako zelo želiš je izguba še toliko večja in huda.



Stran: [1]