ursonok -> RE: Junijke 2013 (23.12.2013 10:53:06)
|
Ojla, jaz sem že tu [sm=smiley36.gif] Včeraj sem bila že doma, ampak je bila nedelja, mož ni delal in smo uživali v troje [sm=smiley1.gif] V Slo je bilo kar fino, enkrat sem se sicer malo napila in sem bila naslednji dan povožena, drugače pa ni bilo hudo. Videla sem precej ljudi, tudi nekaj "poslovnih" vezi smo utrdili [sm=jezicek.gif] Zdaj me čaka kup dela - prevod v pl, pozorno branje lastne knjige pred tiskom, kmalu pa dobim še korekture drugega prevoda. Še dobro, da Au ponoči lepo spi. [sm=smiley1.gif] Ja, s Sašo je bilo fino, dopoldanski sprehod po sveži brezoviški okolici [sm=smiley36.gif] Otroci pridni - če bi prej vedela, bi morda še svoje pripeljala [sm=jezicek.gif]. Vsekakor zadevo ponovimo naslednjič, morda celo na Zaplani [sm=smiley20.gif] Darila ne vem, ali sploh bodo. Itak bomo v troje, morda bomo otrokoma kaj kupili, da bosta odvijala, ko se vrneta. Sicer je nek čar, a če nimaš denarja, ga je bolj malo [sm=smiley36.gif] Tale potovanja v Slo nas čisto izsušijo. Sicer bo večino plačala tašča (za otroke), a že moje potovanje nazaj nas je prišlo ... ne vem, skoraj 200 eur. To ziher pokrije vsa darila. [sm=smiley13.gif] Spanje/cepljenje ja, jaz mislim, da je neka povezava, sploh če primerjam starejša dva z Aurorko, ki ni cepljena. Miren človeček, ne teži, spi, joka, ko je lačna ali zaspana. Prav včeraj sem razmišljala, da je življenje z njo res prijetno. [sm=smiley1.gif] TV nimamo. Imajo pa sosedje Bolgari v majhnem salonu ogrooomno plazmo. In je res groteskno. Prav pbračati moraš glavo levo in desno, ker zaslona ne zaobjameš v enem pogledu, ali kako naj to opišem [sm=smiley36.gif]. Ampak je salon res majhen. Da je mera polna, imajo pa TV vedno tudi tako glasno, da te vse mine. Aurora je ful jokala, ko smo bili enkrat eno uro pri njih. Od takrat naprej še nismo bili. MI je res trapasto, pa nas skoz vabijo. Grem raje na sprehod, kot pa sedet k sosedom pred gromozanski glasni TV, da imam potem znervirane otroke. [sm=smiley13.gif] Tek uf, sem šla včeraj zvečer po enem tednu. Je pasalo, imam pa zdajle kar malo muskelfibra. Pa malo me želodec matra - me je že v Sloveniji, pa sem vse skupaj pripisovala pijančevanju v ponedeljek. A očitno gre za virus: Abel je, kot sem že omenila, ponoči dvakrat bruhal. Potem je bruhala še tašča (ponoči, enkrat). Ostali so (bili) ok. Mene pa želodec boli, kot nekakšna slabost. Eh. Otroka sta pri dedkih fuuul dobre volje. Sem se res bala, kako bo z Abelčkom, ali se jih bo po štirih mesecih še spomnil itd. Zato sem tudi ostala toliko časa. Pa je bil čisto navdušen. Ves čas rišeta, se igrata, kaj šraufata v garaži, letata okoli hiše. Zdajle bodo postavljali smrečico. Pa začel je noro veliko govoriti. Očitno se pozna vpliv enojezičnega okolja. Vsa imena, vse ljudi - babi, dedi itd. - vse lepo izgovarja, vsak dan kup novih besed. Ma se mi zdi, da zna že čisto vse povedati. Tu in tam kakšna španska vmes, a nič hudega. Se pa seveda bojim, kakšen šok bo, ko pride nazaj. Vrtec, samo španščina itd. [sm=smiley13.gif] Zanimivo, ko vidim, kako sta dobre volje in srečna tam, kako lepo spita (znak, da nista pod stresom), sem kar pomirjena in se mi zdi, da bom znala uživati in delati v miru ta dva tedna brez njih. Potem se pa začnem mučiti z Auroro, ki naj bi šla januarja v vrtec. Pa tamkajšnja hrana, pa vzgojiteljice, pa vsaj 6 ur ne bo šla ven na zrak pa ... In včeraj zvečer nisem mogla spat. Ne razumem se - če nekaj štima, si moram pa na drugem področju nekaj najti, kar me bo grizlo. In sploh sem glede otrok postala vsa sentimentalna in obsedena. To mi ni všeč, niti ni dobro za otroke. Agata je šla v vrtec s šestimi meseci, res je bil super vrtec, pa še hrano smo ji lahko sami nosili. Jaz sem imela na glavi doktorat in druge obveznosti in nisem razmišljala o tem, kako bom "trpela". Mala je pa uživala. Zdaj sem pa vsa cmerasta in bo otrok verjetno to čutil. Pa imam tudi kup obveznosti (delo) na glavi. No, bom nehala stokat [sm=jezicek.gif] Sicer pa berem neko knjigo o vzgoji. Ne priročnik in to, ampak filozofijo. Kaj to sploh je, kako je šola "ideološki aparat države". Se pravi, kako nam načrtno otroke vzgajajo v ljudi, kakršne bi radi imeli (= potrošnike, poslušneže ali kaj tretjega). Saša, ti avtorico verjetno - vsaj teoretično - poznaš: Renata Salecl. No, če se res poglobim in razmišljam o tem, postanem čisto histerična: hrano nam vsiljujejo zanič (predelano, pocukrano, preveč soljeno), cepljenja in zdravstvene storitve nam vsiljujejo pod geslom "javno zdravstvo" (češ, kako fino - v bistvu pa sama kemija; zakaj ne morem za svoj denar, ki ga vplačujem v zdravstveno blagajno, dobiti plačanega obiska pri homeopatu?!), potem je pa še izobrazba totalno nadzorovana. Otroke nam "preparirajo" na vseh področjih. Ključnih. Tudi nas so. (Jaz imam še zdaj slabo vest, če dobim kakšno državno štipendijo - da kradem državi! Bolno [sm=smiley29.gif][sm=smiley29.gif]) In bi najraje svoje otorke zaprla v hišo, kjer bi jedli bio doma pripravljeno hrano, cepljenji ne bi bilo (no, za prva dva smo pač malo zajebali), vepljala bi izobraževanje na domu ... A to ni mogoče ... [sm=smiley13.gif] Morala bi čisto preurediti življenje. In imeti ogromno denarja. Pa ga seveda nimam. In potem se spet spomnim na aristokracijo v 19. stoletju. Stari, ti so bili res svobodni, sami so si izbirali zdravnike in način zdravljenja, jedli so, kar so hoteli, izobrazba itak na domu. Sami so najemali učitelje, če jim kaj ni ustrezalo - adijo, hvala lepa. Nič, Aurorka je zaspala, čaka me delo (in zajtrk [sm=jezicek.gif]) Držite se!
|
|
|
|