|
Poka -> RE: Nadležen sodelavec (18.4.2013 7:14:54)
|
Saj v bistvu imam zaradi tega slabo vest, ja to je verjetno res, da nima nikogar, jaz sem pa ena redkih, ki sem ga upoštevala. Ma sploh nima nikogar.... Niti doma. Enkrat - ker je bilo videt, da si ne more privoščit novih oblačil, zardi res osebnih okoliščin, ki niso prijetne, pa zato finančne težave, sem mu namreč podarila ene nove čevlje, v dogovoru z mojim fantom, odstopil mu je svoje čisto nove, pa sploh niso bili kar neki poceni čevlji. Rekla sem mu sicer, da so mojemu premajhni, da s ene bi počutil neprijetno in da vem, kako je. In je bil ful vesel. Tudi sodelavke so zbrale nekaj sredstev, v bistvu tega so se one spomnile. Tako da niti ni tako, da bi vsem nbilo nekako vseeno.
No od nekega trenutka naprej, mi je pa to tako, čudno. Če bi mi samo rekel, da grem na kavo, ne bi imela nič proti, konec koncev sva šla kakšna pol leta nazaj. Zdaj pa res ne bom, tako kot je ena napisala. Saj v bistvu sem časovno res zelo na tesnem. Sem pa nekako omejila pogovore na tiste najnujnejše, pa se že v naprej mal stran umaknem, zdaj se mi zdi, da mogoče mal dojema, ker si vedno najdem nekoga, da se z njim ukvarjam. In še vedno mi je zelo neprijetno, tega si sploh ne morem iz glave zbit in se niti ne spomnim, če sem se kdaj že podobno počutila. Na splošno pa ne maram nekih objemov s strani oseb, ki mi osebnostno niso blizu.
Pa ko sem malo razmišljala - ženske smo si vedno nekoliko bolj blizu, npr. vedno si najdem kako sodelavko, s katero se zelo razumeva. Če se pogovarjaš, nekej stoje npr. stojiš podzvestno bližje taki osebi kot pa kakšnemu moškemu... Z eno sodelavko se tudi objameva, pa jaz nisem tak tip, ona me je an to navadila in mi je OK, ker je tako pristno... Sploh je to enkrat na mogoče 14 dni. Mogoče potem moški, ki so v takem kolektivu, bolj ženskem, mislijo, da lahko isto [sm=smiley36.gif] Pa ni enako.
|
|
|
|