|
Frodo Bisagin -> Bozo Repe - zanimivo stalisce (15.3.2013 9:51:02)
|
BOŽO REPE
KAKO NAPREJ?
07.3.2013
Uspeh ljudskih vstaj je gotovo v odhodu Janševe vlade. To je pomemben, a majhen premik. Prav tako je pomemben premik, da nastaja »politično krilo« Odbora, ki se skuša konstituirati in ustvariti mrežo na terenu ter se povezati s podobnimi iniciativami vstajniškega gibanja s ciljem doseči osnovo za skupen nastop na volitvah. Vendar je nastala situacija kompleksna in negotova, strniti jo je mogoče v nekaj osnovnih točk.
Janša je odšel le z oblasti, ne pa tudi iz politike, v kateri se bo iz vrste razlogov (eksistenčni, kazenski, sla po oblasti) trudil ostati v nedogled. To pomeni, da bo na enako destruktiven način deloval naprej v opoziciji in čakal možnost, da se vrne na oblast. Način delovanja SDS bo prav tako ostal nespremenjen, kar pomeni, da bo politična kultura še naprej temeljila na kulturnem boju v najbolj primitivni obliki, na diskreditacijah, lažeh, konstruktih, ponarejanju dokumentov in drugih podobnih metodah. Z državnim denarjem vzpostavljeni parastrankarski sistem na medijskem, izobraževalnem, gospodarskem in drugih področjih, lojalne novinarke in novinarji v državnih medijih (STA, nacionalna televizija, spletna in televizijska mreža Siola) in nastavljeni kadri tja do krajevnih skupnosti bodo janšizem ohranjali pri življenju. Zato bo še dolgo igral pomembno – morda tudi odločilno – vlogo v slovenski politiki.
Stranke, ki sestavljajo novo koalicijo, so sicer (skupaj z SLS) Janšo zrušile, a to ni bila načelna zavrnitev koruptivne in nepotistične ter neoliberalistične politike (kot sedaj prikazujejo), pač pa deloma posledica pritiska protestniškega gibanja, predvsem pa samoohranitvenega refleksa. Strankarski šefi (najprej Erjavec, za njim Virant in nato tudi Lukšič) so s tem poskrbeli, da so (bodo) ohranili svoje stolčke, poslanci pa, da bodo še nekaj časa obdržali položaje. Kadrovska struktura vlade in vladnih organov bo morda z nekaj izjemami ostala strankarska, v veliki meri z istimi ljudmi, kot so vladali doslej. Njihova ambicija ni vzpostavitev novih standardov, saj so jim ravno sedanji omogočili obstoj v politiki, pač pa se čim dlje ohraniti v sedanjem mandatu. V upanju pač, da bodo ljudje njihovo ravnanje, kot vedno doslej, pozabili, ekonomske razmere pa se morda malo izboljšale, kar bi nezadovoljstvo ljudi zmanjšalo. V praksi se bosta projekta slabe banke in državnega holdinga nadaljevala v malce modificirani obliki, še naprej se bo gradil TEŠ 6, kadrom, ki jih je nastavil Janša, bodo zgolj dodali svoje, podeljene koncesije bodo v glavnem ostale, visokemu šolstvu in kulturi bodo odrinili nekaj drobiža, da bo »preživelo« z oskubljenimi plačami in okrnjenimi programi. Na ekonomskem področju sprememb ni mogoče pričakovati. Največ, kar bo bodoča vlada morda uspela, je zagon državnih investicij na železnici in v energetiki. Že, če bo novi gospodarski minister vsaj skušal reševati podjetja, ki jih je mogoče rešiti (vključno z ostanki gradbenega sektorja), bo to pomemben premik. Morda z nekaj sreče lahko pričakujemo še, da zahteve evropske komisije po koncesijah za pitno vodo v slovensko zakonodajo ne bodo prevedene tako neposredno, kot se pričakuje. Pa še tu bo težak boj.
Nova oblast bo skušala vstajniško gibanje amortizirati, saj zanj s svojimi zahtevami po novi politiki predstavlja večjo nevarnost kot janšizem. Čeprav sedaj politiki (a le nekateri, npr. Erjavec), izjavljajo, da Janša ne bo nikoli več prišel na oblast, ker z njim da ne bodo sodelovali, so to prazne besede. V morebitni novi konstelaciji sil bodo na to pozabili. Zelo povedno je tu že sedanje ravnanje medijev. Janšo obravnavajo povsem »normalno«, odmerjajo mu osrednjo vlogo v poročilih in intervjujih, sprašujejo ga o stvareh, kot da gre za nekakšno sicer krizno a »običajno« menjavo vlade, poročilo protikorupcijske komisije je praktično pozabljeno, pojavlja se le še v zvezi z Jankovićem. Taka praksa se bo po zamenjavi vlade še okrepila, Janša bo postal »vodja« opozicije z vso medijsko pozornostjo, ki k temu gre.
Odnos do nastajajoče nove koalicije: Zahtevati je treba njeno časovno samo-omejitev in določitev datuma predčasnih volitev brez nekakšnih rezervnih scenarijev, kot je zaupnica, ki naj bi jo po določenem času izglasovali sami sebi. Vstajniško gibanje in Odbor morata biti načeloma za dialog z novimi oblastmi, vendar s kritično distanco. Od poteze do poteze bo treba preverjati in analizirati, kaj ta dialog pomeni za kratkoročne in dolgoročne cilje gibanja. Nekatere poteze (minister za kulturo iz civilne družbe) so lahko všečne, načeloma tudi koristne, a le pod pogojem, da so povezane z dolgoročnimi vsebinskimi spremembami na tem področju, ne pa zgolj s kratkoročnim prerazporejanjem sredstev in sanacijo janšizma (ki je sicer nujna!).
Vstajniško gibanje mora vztrajati in svoje zahteve konkretizirati in maksimalno uskladiti. Odbor za pravično in solidarno družbo mora delovati v obeh elementih: kot civilna družba in z razvojem »političnega krila«, ki mora čim prej pripeljati do stranke. V obeh primerih bo potreben tudi skrben, a čim hitrejši izbor kadrov, ki ga bodo predstavljali. Odbor bi v zvezi s programom in kadri moral sklicati skupščino vseh članov, kar je sicer že dogovorjeno. Nujno bi bilo vzpostaviti tudi nekakšno »vlado v senci«, ki bi kritično ocenjevala vsak korak novih oblasti. Kolegij odbora je v preteklih tednih navezal stike in se posvetoval s strokovnjaki, ki razmere poznajo zelo dobro. Ker ni pričakovati, da bodo vključeni v novo vlado, bi bilo treba to sodelovanje ohraniti in jih pri analizah vladne politike (in v perspektivi pri sodelovanju na volitvah) prositi za sodelovanje. S spletno stranjo in glasilom je odmevnost Odbora okrepljena, to bi bilo koristno nadgraditi, kolikor je pač možno, z bolj sistematičnim medijskim delovanjem. Del medijev oz. posameznih novinark in novinarjev je civilni družbi in Odboru naklonjen, nekaj idej je preko njih prišlo v javnost. Ob sprotni analizi vladnih ukrepov in obveščanju javnosti o ugotovitvah pa se je treba zavzemati zlasti za dolgoročne cilje, to je nov politični in socialni sistem, ki bi temeljil na čim boljši izobrazbi ljudi, na javnem in brezplačnem šolstvu in zdravstvu (s premišljenim koncesionarstvom tam, kjer je v resnici potrebno), na ekološkem in socialnem podjetništvu, temeljnem dohodku za vse.
Sedanja situacija je v slovenski zgodovini povsem nova, na zgodovinske izkušnje se zato lahko opremo le deloma. Vemo, česa ne smemo storiti, ne vemo pa še povsem, kaj moramo. A prav enkratnost in neponovljivost nam – če uspemo uporabiti in ohraniti zbrani intelektualni potencial – dajeta možnost, da bo nekoč vzpostavljen nov tip družbe, kakršnega si želimo. Ne samo od nas – a v veliki meri vendarle od nas – je odvisno, ali bodo spremembe zgolj površinske ali pa bomo uspeli zastaviti razvojno smer, ki je dolgoročna in jo bodo verjetno uspele uresničiti šele generacije, ki jim danes pomagamo odpirati prostor.
http://odbor.si/2013/03/kako-naprej/
|
|
|
|