petea
|
teme s podobno vsebino so bile na RR že nekajkrat na sporedu
nasvete je težko dajati, sploh takole 'na pamet'
večina dojenčkov ne prespi noči v enem kosu; njihov ritem spanja še ni vzpostavljen in zato so njihovi ciklusi spanja zelo različni
prav tako se pogosto izkaže, da pristop, ki deluje pri enem dojenčku, ni učinkovit pri drugem dojenčku, pogosto lahko tudi sorojenci potrebujejo različne metode, prav tako pristopi, ki so še včeraj delovali, lahko naenkrat našemu malčku več ne ustrezajo
nekateri dojenčki so zadovoljni, kjer koli jih odložiš, drugi rabijo več telesnega stika, da se pomirijo; prav tako se skozi odraščanje spreminja njihovo zaznavanje sveta, tako tudi spreminjajo rutino spanja skozi čas
Ne gre za otrokovo tečnarjenje, ampak njegovo potrebo. Otrok v tej starosti ne zna izsiljevati, ampak rabi občutek varnosti, ki mu ga daje starševa navzočnost.
Saj tudi sama pišeš, da ko te začuti, da se pomiri.
glede nočnega bedenja:
tudi ocenjevati, kakšno naše početje je prav in narobe, je zelo subjektivno, saj vsi izhajamo iz svojih izkušenj, pričakovanj, želja ter posamezne metode, ki nekomu zelo ustrezajo, so lahko drugemu popolnoma nesprejemljive
nekdo je zadovoljen, da mu nekdo ponudi nek sistem, ki se ga potem drži do črke natančno, drugi starš bo iskal nove in nove rešitve, prilagojene njihovi družini; kaj je prav? za vsakega tisto, v čemer 'se najde'
P.S.: Misliš, da brez razloga mnogi pišejo, da odkar imajo dojenčka, da najbolj pogrešajo to, da bi se v miru naspali?
Ni čudežnih palčk, s katerimi bi otroka v trenutku navadil na določeno rutino. Potrebno ga je opazovati, razumeti, razmisliti, kaj je sprejemljivo za vašo družino in potem delati na tem, pa četudi je to za okolico 'narobe'.
P.S.2:
Pa še malo mojih izkušenj: Moji otroci rabijo telesni stik.
In tudi če so v prvih tednih spali bolj samostojno, jih je kasneje dotik staršev dovolj pomiril, da so lahko spali dalje. Pri enem od sinov je bilo dovolj, da se je starša v spanju dotikal samo z blazinico prsta, pa mu je to zadoščalo.
Meni se zdi velik paradoks, da starši spimo v dvoje (da nas ni strah  ), malčki, ki pa jim ni jasno, kaj predstavljajo čudni zvoki v temi, pa bi morali to hrabro prenesti noč za nočjo sami.
Mi je veliko bližji koncept 'družinske postelje'. Tako pri nas ni bilo nekih večjih težav s spanjem (razen pri prvorojencu, ki je kar dolgo potreboval nočni obrok, tudi ko se ni več dojil).
P.S.3: Ob redkih primerih, ko mi kateri dojenček ponoči ni več spal, (ker se je naspal, ni imel zdravstevnih težav in je bil očitno buden) sem z njim ob blagi svetlobi in s čim manj besed bedela, da je opazoval, kaj ga je zanimalo, se malo poigral, čez nekaj časa pa ga je tako ali tako zmanjkalo.
Da bi mi pa kateri spal npr. od 20. do 7. v enem kosu, pa se še zdaj, ko so precej večji, zgodi morda 2-krat na leto, če so bili cel dan aktivni in brez popoldanskega počitka.
Takšna obdobja nočnega ali pa zgodnjejutranjega zbujanja lahko pri enih otrocih trajajo zelo dolgo, pri drugih pa gre za enkratne ali občasne primere.
Moj nasvet, kaj naj ti narediš:
Prilagodi se otroku, pojdita spati hkrati, spi ob njej, da ko te potrebuje, da se je lahko dotakneš, še preden se prebudi. pa bosta obe veliko bolj zadovoljni.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Jaz bi bolj poskusila malo z božanjem, kakšno uspavanko, nežnim zibanjem... V temi. 
Bomo vidl kaj bo ratal iz tega
