|
RE: Moti me, pa ne odreagiram pravilno 24.9.2005 20:38:06
|
|
|
|
Gina
|
Kaj pa vem, dokler se mi zdi, da je mišljeno v pozitivnem smislu, me ne moti. Je pa čisto res, da mojemu Dorianu, včasih so pa tudi Lani, rekli to v smislu, kot je izgovorjeno. Če je to rekel kakšen od mojih znancev, sem ga čisto naravnost vprašala, če ima težave z lastno samopodobo, da ocenjuje majhne otroke po teži. Če pa je šlo za neznane ljudi, se pa niti vpletala nisem, dokler ni Lana malo zrasla in so opazke postajale od nekaterih že prav očitne - najbolj od njenega starega očeta, bivšega tasta, ki je sam precej debel. Takrat sem pa začela prav vsakemu nazaj povedat nekaj v smislu, da Lana pač ni debela, da ima najbrž on sam komplekse in da ne želim, da jih izživlja na mojem otroku. Če hoče, da pa lahko morda najdem kakšne delavnice na temo motnje prehranjevanja in kako pridobiti samozavest, pa mogoče še, kako se naučiti ne obsojato kogarkoli.... V istem času sem Lani, ki se je že začela pritoževat zaradi tega, zelo velikokrat povedala, da ljudje pač vedno sodijo druge, pa da na to nimamo vpliva, da pa mora vedno vedeti, da to, kar rečejo, ni pomembno, niti ni treba tega resno jemati. V resnici ni bila debela, ni pa bila tudi ne med suhimi. Tudi to sem ji povedala. Moj pa ji je razložil, da smo ljudje taki in drugačni in da ima on v resnici veliko kil, pa da ga imam jaz vseeno zelo rada, torej nimajo vsi radi samo suhcev in je pravzaprav vseeno, kakšen si, da je najboljše, da se sprejmeš tak, kot si, pa ti dajo vsi mir. In res se je čisto nehala sekirat zaradi tega, Ne vem, kaj je povzročilo, da se je to zgodilo. Najbrž vse skupaj. Moram pa reči, da se mala tudi zelo dobro zna zase postavit. In nenadoma tudi ni imela več problemov v zvezi s tem. Tako da...jaz še vedno mislim, da je vse v glavi in v reakcijah.
|
|
|