ronja
|
Jao, Ronja, sem šla še enkrat prebrat moj zgornji post in se tak bere, sliši, kot da bi letelo nate. Ni panike, sem razumela in se seveda strinjam. Hotela sem samo rečt, da je včasih zanimivo, da ljudje niti pikice ne spremenijo življenjskega stila, ko izgubijo službo, to je nama recimo čudno. Pač nikoli ne veš, kako doglo bo iskanje službe trajalo in je fajn met malo rezerve... Se mogoče rajši malo prej odpoveš kakim razvadam, ki niso glih nujno potrebne za preživetje, da je potem malo manj stresno, če slučajno traja kak mesec dlje kot si računal... Mene zafrkavajo ljudje že tu gor, če napišem kako idejo za to, kako se da z malo denarja kje skoz priti, češ ad samo šparamo. (Jasno, da ne napišem, kako se da kupit knjigo za 40€, ki seveda tudi naredi veselje (ni bila za otroka;), samo za to ne rabiš neke strašne ideje, samo vedet moraš, kaj bi si nekdo želel brat.) Ampak vseeno je ljudem čudno, da človek začne šparat predno izgubi službo, meni se zdi pa to logično, če vem, da zdaj ni ravno nekega hudega povpraševanja po mojem profilu, recimo. Pa tudi ne mislim doma sedet pa čakat;). (niti ne vem, če bi to znala, lubi pravi, da ne bi). Je pa res, da so problem tisti, ki ne bi spremenili prioritet, se ne bi ničemur odpovedali, sami pa tudi ne bi naredili nič dodatnega, da se njihovo materialno stanje popravi... To sem mislila rečt. Da nekateri ne naredijo ne enega ne drugega in potem jamrajo, da nimajo niti za darila za otroke... meni je nezamislijovo, da ne bi napraskala za dedka Mraza za tamale. Saj ne rabiš dosti, da jim narediš veselje... Zato mi je včasih malo čudno... Skratka: vse govorimo o istem tipu ljudi:D. Načinov reševanja težav je več in veliko jih je dobrih, navadno pa rabiš vsaj na začetku neko kombinacijo, da prideš skozi (malo varčuješ, malo spremeniš prioritete, malo pa dodatno zaslužiš). to je zelo težko razumljivo in tudi družbeno praktično skoraj nesprejemljivo.....ker še vedno velja, da vsako znanje in vsak talent, ki ni vnovčen je "brezvezen"... To si zelo lepo povzela in se zelo strinjam. Mojemu bratu (on je ekonomist;) se je vedno zdelo blesavo, ko sem delala raznorazna slabo plačana dela prek ŠS, ker bi lahko z inštruiranjem veliko več zaslužila. To je res, samo jaz sem se veliko naučila in mi je bilo všeč, da delam tudi druge stvari, nekaj sem odnesla od vsakega dela. Meni je hecno, ker od ljudi vedno slišim, da bi morala bit nekaj drugega po poklicu in vsak ima svoje ideje, kaj (slišala sem pa res že svašta: od učiteljice, vzgojiteljice, ilustratorke, psihologinje, zdaj bi lahko bila še slaščičarka, hehe:D, prav hecno, kot kaj vse me ljudje vidijo, samo kot to, kar sem, ne ). Mi je pa po svoje to všeč, da vem, da bi pa mogoče lahko delala še kaj drugega, ker v biologiji trenutno res ne kaže najboljše. Žal v družbi velja tudi obratno in to se mi zdi še bolj škoda: da je škoda delat nekaj, v čemer nisi dober - pa četudi ti je to všeč delat. Ok, razumem, da si tega mogoče ni najbolj pametno izbrat za poklicno pot, ker slejkoprej te bo verjetno frustriralo, da nisi dober v tem, ampak za hobi pa... se mi zdi res škoda, da ne bi delal nečesa, kar ti mogoče sploh ne gre, ampak neskončno uživaš zraven. Nikoli nisem povezovala užitka ob dejavnosti z rezultatom - če je dober rezultat, je seveda to še dodatni plus, ampak s samim užitkom med ustvarjanjem, pa nima ne vem kake zveze... Ko je Stanči enkrat napisala, da je treba otroku, ki zelo rad ampak zelo slabo pleše, povedat, da slabo pleše in naj se loti nečesa drugega, me je kar malo zabolelo. Ok, povej mu, da naj razmišlja rajši o kaki drugi poklicni poti, samo ne pa mu vzet veselja ob plesu kar tako, pa tudi če nima nobenega ritma! Zakaj bi mroali delat samo to, v čemer smo dobri? Navsezadnje se tudi učimo zelo različno (krivulje so zelo različne, nekdo je lahko zelo dober, vendar zelo blizu svojega maksimuma, drugi pa je sicer še bolj slab, samo ima še ogromno potenciala... ni vse vedno v tem, kar se vidi v tem trenutku...) Uf, sem zabluzila! No, saj ste že navajeni:D.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|