nejcko -> RE: domača naloga - jugoslavija (26.11.2012 23:26:38)
|
Bi se lahko kar pod prvi post od Tippi podpisala. Tudi jaz imam prelepe spomine na svojo bivšo domovino, na vse ceramonije, ki smo jih bili deležni pionirji, na proslave, kjer smo res z žarom in ponosom nastopali, peli in recitirali hvalnice domovini. Lepe spomine imam tudi na vse prej kot pester asortiman v trgovinah, ampak bil je zakon, haha, lepe spomine celo na redukcijo el., ker nam je takrat popoldan odpadel pouk [sm=bravo.gif] pa kako me je oče vozil v času parnih-neparnih registrskih vsak teden v bolnico na kontrolo in sva si izmišljala cele scenarije, kaj narediti v primeru, če naju ustavi miličnik. Švercanje čez mejo je bil itak najbolj za otroke fascinantna zadeva, kakšne izvirne ideje in koliko smeha je to poželo. Najlepše od vsega pa je bilo pričakovanje - joj, kako lepo je bilo, ko smo po skoraj polletnem čakanju vendarle dobili prvi moderni radiokasetofon ... se še prav spomnim, da smo ga postavili v predsobi na tla, se vsi štirje postavili okoli in občudovali utripajoče lučke na ekvilajzerju ... čudež tehnike [sm=smiley36.gif] Pa ko sva z bratom z radia snemala muziko še na star kasetofon z mikrofonom in doma nihče ni smel tačas niti zakašljati [sm=jezicek.gif] Ampak vse te stvari so bile tako zaželene, tako pričakovane, da so imele vrednost svetinje. O, ja, tudi barbika, ki sem jo kupila iz druge roke nekje v 7. razredu OŠ. Pa medsebojna povezanost, vsi za enega - eden za vse. Vsi smo približno imeli enako, pa ni bilo važno oče delavec ali oče direktor. Smo pa delili. Zelo smo bili povezani, res. Vsaj tukaj v mojem okolju. Pa tako varne smo se počutili. Res, to mi je pa ena od stvari, ki jo najbolj pogrešam iz tistih časov - občutek varnosti tako zunaj na igrišču kot glede prihodnosti.
|
|
|
|