Inigo
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica*
Ja, poznam tole in je kar pogosto, še včeraj v vrtcu sem videla, kako se je polovico skupine obulo in uredilo, druga polovica se je pa guncala, geldala skozi okno, opazovala prste na rokah,...  .
Ena finta je ta, da povem, kaj je potrebno naslednej narediti in morata ponoviti za mano, kar sem rekla. Tako jima bolj zihr pride v podzavest in ju manj stvari zmoti - torej preverim, ali sta me slišali in razumeli.
Drugo je, da stalno ponavljam (ne samo za oblačenje, tudi za pospravljanje, delanje domačih nalog, igro,...), kar delamo, naredimo od začetka do konca in naredimo uredu in ne na pol.
Tretje je, da jima dam dovolj časa - torej zjutraj smo začeli vstajat malo bolj zgodaj, da se lahk ov miru uredita.
Četrto (no, to bi moralo iti pod točko 1): umirila sem sebe. Če se derem, smo še bolj živčni, slabe volje, tisto oblačenje in 5 minutno zamujanje res ni vredno vsestranskega stresa že navsezgodaj zjutraj. Navsezadnje imamo samo eden drugega in moramo skrbeti za medsebojno dobrobit in lepe odnose. Lepa, a odločna beseda, in doslednost sta mnogo bolj učinkoviti, kot pa 10x ponavljanje in nič dejanj (opozoriš 1x, 2x, potem pa pač sledi posledica).
Petič: nadzor. Sploh starejša je bolj sanjava in ji misli hitro uidejo, ne ker bi se izogibala obveznostim, ampak ker so njeni možgančki že dobili novo idejo, kaj bi ustvarili (pa nasploh je zelo vedoželjna in jo vse zanima). En čas sem tako stala zraven in jo opozarjala, ko so ji misli spet ušle in se je med umivanjem zob začela igrati s sponkami za lase, vrtinčit vodo v lijaku, z milom pisat po zidu, poleti opazovati mravlje, ki so lezle po tleh,... zdaj opažam, da je postala mnogo bolj konsistentna pri opravilih. Naredi, kar je treba in šele potem gre delat drugo.
Šestič: otroci morajo tudi dozoreti. Nekako se mi zdi, da pri štirih eni še težko nadzirajo vse impulze, ki jim jih pošiljajo možgančki, pri šestih leih pa je to že mnogo laže, znajo se že zadržat, koncentracija traja dlje časa... telo mora torej dozoreti.
Glede vrtenja in igranja z avtki, tekanja sem in tja: pri nas je zelo dobro deloval sistem, da smo se skupaj usedli in določili, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne, ter kakšne bodo sankcije. Te sta določili sami - in izbrali tisto, kar ju najbolj veseli - prepoved risank. Potem smo to napisali na plakat in obesili na zid v sobo. In vsi vemo, česa se moramo držat in kaj je sprejemljivo. Recimo deremo se ne.
Edino izraz poslušnost v tvojem postu mi ni všeč, se moram v to vtaknit  (pa ne preveč resno jemat, ker me moti samo izraz, ne to, kar ti želiš z njim povedat, tisto štekam). Namreč to me spomni na psa - pes mora biti poslušen gospodarju, ne sme razmišljat, mora se podrediti brez vprašanj.
tut jst mu rečem, da nj ponovi za mano in lepo ponovi. sam nardi pol ne. oziroma nardi napol: gre do kopalnice, tam pa že pozabi zakaj je prišel tja. očitno bo treba res bit za vsako zraven. in ga gledat in opozarjat... mogoče je še res nezrel, da bi nardil to kar mu naročim al pa slepim samo sebe.
poslušnost je res bedna beseda. ampak se dejansko uporablja. sj ne vem kk bi drgač povedala neposlušnost - ne posluša... eh!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Naš bo naslednji teden 4 in tudi teorijo obvlada za +10, v praksi pa vsak dan poslušam "oprosti, mami" in "saj ne bom več". Je pa tako, da z možem ne dovoliva uničevanja stvari in packanja s hrano. Saj ne rečem, parket imamo že kar fajn obtolčen, pač igrače med igro tudi nenamerno padejo na tla ipd. pa tudi meni in možu je že kaj takega padlo na tla, ampak zaletavanja z avtočki v omare ne dovolim, ne bi dovolila risanja po stenah (hb mu to še ni prišlo na misel, ker ni ravno ljubitelj risanja), ne dovolim metanja večje žoge po stanovanju, ne dovollim vlečenja zaves ipd. Sploh pa ne dovolim packanja s hrano. Dobro ve, da če packa, da to pomeni, da je zaključil in da ni več lačen in da mu vzamem. Seveda teorijo obvlada, v praksi ga pa še vedno večkrat zanese in mu pač takrat vzamem. Isto je, če se igra tako, da zraven nekaj uničuje. Vzamem igračo. Prej ga opozorim in če ne zaleže, pač vzamem in ne parlamentiram. Ga pa to na srečo gane. Velikokrat potem začne jokat in prosit, da ne bo več in dejansko se potem npr. lepo igra. Je pa težko vedno ohraniti mirno kri oz. biti potrpežljiv. Kot je ena že rekla, če zatuliš, je še slabše in tudi pri nas je tako, čeprav potem hitreje naredi tisto, kar sem hotela, ampak je pa zraven jok, histerija in je potem cel dan uničen. Če pristopiš na lep način, je efekt večji, je pa hudičevo naporno. Velikokrat ga vržem na finto npr. kdo bo hitreje pospravil kocke ali pa kdo bo hitreje oblečen ipd. Sem pa opazila, da če ga začnem prekmalu priganjat, da naj se obleče, bo kar sanjal, če pa vidi, da smo drugi že skoraj pripravljeni za odhod, se pa zmiga. Jaz na vse skupaj gledam tako, da se mi bo moje (in moževo - k sreči sva si pri vzgoji enotna) vztrajanje na dolgi rok obrestovalo in da bova vzgojila prijetnega fanta tudi če trenutno včasih izgleda, kot da govoriva steni in da se velikokrat počutim kot gestapovec, ker ves čas nekaj težim.
Tudi pri nas pali 100 na uro. Sploh starejša je pri 6ih letih še vedno napol "gluha" oz. zasanjana oz. gre mimo nje kar ji rečeš. Lahko ji včasih rečem 10x pa ne bo slišala, a ko štejem tisto dvojko sliši na kilometre. 
. Poglej, pri nas (običajno, ne pa vedno) palijo sledeče finte: 
