|
oranžna1 -> RE: Obupana (28.5.2013 11:41:46)
|
Zdravo punce.
Meni je pravo olajšanje brati tale forum. Včeraj sem pred spanjem najbrž kaki dve uri sedela pred računalnikom in brala. Zadnje čase imam velike težave s svojo psiho in je res sproščujoče poslušati podobne zgodbe, čeprav so žalostne, hkrati pa polne upanja.
V najinem odnosu je mož tisti, ki je bolj očetovski, skrben, družinski. Sama se nisem nikoli imela za materinski tip človeka, ampak vedno se mi je pa zdelo nekako logično, da enkrat pač bom imela otroke. Z zdravniki si nikoli nisem bila blizu in imam malo težav z zaupanjem, ker so mi parkrat pri kožnih izpuščajih falili diagnozo. Pa tudi ginekolog mi je enkrat omenil, da je neplodnost še zelo neraziskano področje in da se pojavlja vedno več primerov nepojasnjene neplodnosti, ker zdravniki pač ne vejo oz. malo poskušajo z različnimi metodami. Zdaj traja že leto in pol odkar poskušava po naravni poti. Mož je bil pred kratkem na spermiogramu in rezultat sicer ni bil najboljši, ampak naj bi bila zanositev vseeno mogoča, jaz sem v prvem krogu s klomifenom – 1 tabletka od 5 do 9 dne. Hormone imam ok, ultrazvok tudi, drugih preiskav pa še nisem imela. Vem, da sva v primerjavi z drugimi pari še na začetku poti, ampak kot rečeno – mene trenutno daje taka nepopisna jeza in žalost, da jo komaj držim zase.
Nekaj najbližjih sorodnikov in prijateljev ve za najino težavo, ostalim ne razlagava tega. Po moževi strani imajo vsi (brat in sestre) po dva otroka, po moji strani sicer še ne (sem najstarejša), ampak moja starša sta samo pomislila na otroka in mami je že zanosila. Skratka, nobenih težav in večina jih je še do nedavnega mislila, da pač nočeva otrok. Na zadnjem rojstnem dnevu mi je tašča čestitala z »pa še kakšnega vnuka bi jaz rada imela«, kot da naju je potrebno prepričat, da se bova odločila za otroka. In takih opazk je polno. Moj odgovor je ponavadi »delava na tem« ali »ko se bo prijelo, se pač bo prijelo« in potem običajno postane sogovornika sram oz. jim ni nič jasno. Sama mislim, da je psiha res pomemben faktor (znanka je zanosila po treh letih, ko sta s partnerjem obupala in si kupila psa, s katerim se je popolnoma zamotila). Ampak tako, kot ste že nekatere napisale – od začetka si sproščen, ne razmišljaš o tem, potem je iz meseca v mesec težje. Občasno se potem pojavi spet kakšno svetlo obdobje, ko se naštelaš na pozitivo. Jaz se poskušam veseliti majhnih reči, se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo, skuham odlično kosilo, skrbim za vrt in rože ipd. in mi je lažje, tudi mesec ali dva mi mine veselo. Potem pa pridejo novice o nosečnosti drugih, bratranec, sestrična, prijateljica... Ko mi je moja dobra prijateljica povedala, da je v tretjem mesecu noseča in je zanosila nenačrtovano, sem cel dan jokala kot še nikoli v življenju. Pritiski so res ogromni in ko že misliš, da si se zjokal in lahko normalno nadaljuješ dan, spet odnekod pride kakšna »vesela« novica. Sliši se grozno, ampak trenutno se moje noseče prijateljice izogibam, enostavno ne prenesem pogleda na trebuščke. Še težje mi je poslušati o »odličnem počutju, rahli utrujenosti« ipd. ali nasvete tipa »sprosti se, za pogovor sem ti na voljo..« ko pa si ljudje, ki nimajo te težave, niti predstavljati ne morejo stiske neplodnih parov.
Seveda je moj odnos moja težava in nepravično je, da krivim in odrivam druge zaradi lastne nesreče. Razpoloženje mi zadnje čase zelo niha, ampak nekje globoko v sebi vem, da bo minilo in bom spet lahko vesela in zadovoljna ter z užitkom pestovala druge otroke.[sm=smiley1.gif] Pa upam, da nekoč tudi svojega.
|
|
|
|