|
ronja -> RE: govorilne ure v šoli (17.10.2012 12:33:30)
|
Dovolila si bom se eno regresijo: Imela sem sosedo, ki je bila dokaj zanemarjen otrok. Oce vedno odsoten, mama bolj kot ne nezainteresirana za otroka. Se je spomnim, kako je kot enoletnica brez hlac hodila po ulici gor pa dol s velikim kosom kruha v eni roki in nekuhano hrenovko v drugi... Ta deklica je sedaj uspesna zenska, vendar ne zato, ker sta njena starsa opravila svoje delo, temvec zato, ker se je hitro zavedla, da ce hoce kaj iz sebe narediti se lahko zanese zgolj nase. Mama se pa rada pohvali kako je vzgojila svojega otroka, da niti ne ve, da jo je imela...
UF, Frodo, točno nekaj takega sem hotela napisat - da vse mame, ki vneto zatrjujejo, da so naredile vse, kar so v dani situaciji lahko in da so njihovi otroci super duper, torej so svoje delo krasno opravile... navadno po mojem gledanju svojega dela niso najbolj vzorno opravile, ampak so ga pač otroci zanje... Pa nisem hotela drezat tippi, ker ima že tako malo piko name;). Ampak pod tole tvoje se pa vseeno moram podpisat. To, da je otrok priden in uspešen, še ne pomeni, da so bili starši krasni, vsaj po moje ne. Navsezadnje imaš uspešne ljudi, ki so začeli v sirotišnici... Tako da se tolčt po prsih, ni nobenih problemov z njo, torej sem jo super vzgojila... po moje ni čisto utemeljeno - ker je več dejavnikov tu. Je res, da je v nekaterih okoliščinah lažje in v drugih težje dosešt nekaj, vendar niso to absolutne kategorije.
Sama nisem tako samozavestna, da bi rekla, da vedno vem, če grem komu na jetra, če se začvekam, recimo. Niti ne mislim, da sem svojim otrokom dala vse, kar bi jim v danem trenutku lahko. Mislim, da bi jim lahko več. Milijon stvari je, ki jih (še) nisem naredila z njimi, projektov, izletov, včasih se razjezim, včasih sem tečna,... Vsekakor bi lahko bila boljša... Mi je pa fascinantno, kako so nekateri tako zelo prepričani v to, da delajo popolnoma pravilno... Sva zadnjič imela z lubijem debato na to temo, pa sva zaključila s Frodicinim podpisom;) Mogoče je boljše malo dvomit vase kdaj pa kdaj;). Tako lahko prepoznaš napake in jih popraviš. Če misliš, da si vse naredil super duper... pa nimaš šanse.
Pa ne leti to na govorilne ure, tu nimam kaj pametovat, so še vsi v vrtcu in se mi ne zdi katastrofa, če kdaj kakšno reč spustiš, če se res ne izide. Ampak na splošno... Včasih samo gledam, s kako lahkoto ljudje rečejo, da so vse naredili super, niso popolni in to pomeni, da jim napak ni treba popravljat... Jasno, da ni noben popolen, fajn je, da nas napake ne obremenjujejo, češ da bi morali bit popolni, ampak to še ne pomeni, da jih ne bi bilo pametno popravit - pač kar gre, eno po eno, počasi...
|
|
|
|