|
ronja -> RE: kako reagirati? (15.10.2012 14:40:48)
|
Pa atija smo tudi že dali na odmor. Ne rabim povedati kako je užival v spalnici v miru. Saj meni je bilo všeč, da data tudi sebe na odmor. Samo kot si napisala: za naju to ne bib ilo vzgojno bi non stop traparije delala,d a bi imela mir:D. Sicer pa so tudi pri nas pravila za vse enaka, samo da smo pri vseh mal manj strogi[sm=smiley36.gif].
Drugače mislim, da ti gre prav v redu. Namreč tudi sam nisem zdržal dosti jokanja za prazen nič. Ampak za otroka to ni prazen nič, za njega je to toliko, da ga resno naredi žalostnega. Torej ne zanemari njenih čustev (žalosti) in istočasno se naj uči, da stvari pač ne morejo biti takšne kot si jih zamisli.
Podpis, razen da se meni ni zdelo za prazen nič - sem pa videla, da se to odraslim tako zdi. Mogoče je fora v tem, da sem še tak otrok, ap mi je izi čutit z njimi, da je ful pomembno, kaj ima katera punčka oblečeno;). Njim je pač to cel svet. Saj mi tudi včasih doktoriramo iz tega, kateri odtenek je boljši za nekam, a ne?;) Se še spomnim, koliko so meni pomenile /mi še pomenijo kake male bedarije... In se zelo lahko vživim v to, da tudi njim... Res me potem kdaj čudno gledajo, ko prideta zelo zanimivo oblečeni (imata zelo radi 80 leta[sm=jezicek.gif]), ampak se pa smejita:). Če je pa nevarno, pa ni pardona. JIma pa potem povem, da je to nevarno (ali kar tako ali za zdravje) in da ju imam preveč rada, da tu ne bi težila.
Ronja, pomoje tvoji dve sploh ne vesta kaj je trši prijem? Pomoje sta R. in L. tako, namesto dopusta ...
Haha, bom lubiju povedala, da sta za dopust[sm=smiley36.gif], se mi zdi, da se ne bo čist strinjal[sm=jezicek.gif].No, verjetno res ne vesta - mislim kar se tiče te "heavy artilery" - ala zapiranje v sobo, na hodnik, dajanje pod mrzl tuš, tepež itd... Se pa zaderem nanju, to pa definitvno, nisem tako super duper skulirana mama[sm=smiley36.gif], žal - mogoče bom pri Svitu že, haha.
Ampak pazi to: zdaj sem 2 tedna že brez glasu in se enostavno ne morem zadret nanju! To je ful zoprno, ker včasih se ti reeees ne da it do njiju in bi se najrašji zadrl iz druge sobe, da naj data mir, pa tudi če pali samo za par sekund[sm=smiley36.gif]... Ampak ker nisem mela te možnosti, sem pač vsakič, ko mi je bilo dovolj oz. sem videla, da so šle zadeve nekam, kamor nočem, da grejo, dvignila rit in šla zrihtat situacijo. In malidve naenkrat ful angela ratali[sm=smiley36.gif]. Tako da kakorkoli obračamo, veliko smo si sami krivi;). Nekaj je pa tudi karakter otroka, verjetno. Vem, da imam srečo s puncama (in tudi s tamalim zaenkrat), ker so taki sončni karakterji, da se radi smejejo in ne cmizdijo ves čas nekaj kar v tri dni. Je pa res, da kadar ga začne katera srat, se vprašam, kaj delam narobe oz. kaj jo muči. In navadno pridem do kake zelo blesave malenkosti, ki pa je njim cel svet oz. jim pomeni varnost. IN tisto zrihtam in imam svoje nasmejane otročke nazaj:) Dostikrat pomaga že to, da po pravici poveš, kadar veš, da si nekje zamočil.
Recimo če sem zamudila v vrtec po tamali (in to govorimo o 5-max 10 min, ma tamala notranjo uro!), je tamala vedno dobila napad histerije. Zaradi navidez "niča" - se ni hotela preobut, ni bil prav puloverček obešen, karkoli, pač nekaj je našla, ni bilo važno, kaj je... Takrat te vsi gledajo, kao, pa ja ne boš pustil otroku, da terorizira... hkrati pa čutiš, da mu je res hudo. Meni se je v teh situacijah najboljše obneslo, da sem bila iskrena. Ona meni, da puloverček ni prav obešen. Jaz njej: L, vem, da si jezna in žalostna, ker sem bila pozna. Oprosti, želela sem si prit prej, pa nisem mogla (poveš vzrok). Se bom potrudila, da pridem jutri prej, ok? Skratka: ignoriraš povod in napadeš vzrok. To je meni res vedno dobro delalo.
R. je nekaj časa non stop (ampak res vsakič!) ko sem šla dojit in dat spat malega, prišla tja in ga seveda s tem zbudila... In sem mela tega poln kufer, bolj ko sva bila midva zmatrana, bolj je ona težila, na koncu sem vztrajala, da se zmeniva. In sva prišli do tega, da ona sicer ve, da ga bo zbudila, ampak ona bi se tudi rada takrat stiskala z mano. Potem sem ji povedala, da takrat ne morem, ker ga moram dat spat in da se mi tako mudi s tem zato, da bi bila čimprej spet pri njima, da bi se dostikrat rajši z njo crkljala kot z njim, samo on mora jest... In je bilo ok. Ne moreš verjet! Prej smo imeli milijon pogovorov o tem, kako se bo revež zbudil, če pride čebljat ko ga uspavam, pa kako je treba bit takrat tiho, pa da se ji splača, da zaspi, itd... Ne, nič ni pomagalo, dokler se nisva res u iber počli in da je povedala, da hoče v bistvu ona bit takrat z mano. Potem je čisto sprejela, da takrat točno ne more bit in od takrat naprej ga ni še enkrat zbudila (vsaj ne nalašč)! Tamala na srečo prej pove, je mela eno krizo, ko sva šla v bolnico, ker ni vedela, da bova šla, sva se tudi zmenili in je bilo ok.
Zadnjič je zaradi njegove bolezni spet malo zamajalo njen svet (pa še ona je bila tudi malo prehlajena) in je postala težka, ampak pri mojih otrocih dela to, da jim pokažem, da si jaz želim bit z njimi tudi kadar so nemogoči. Torej ravno obratno. Včeraj je L. naredila isto kot tvoja mala: hotela se je crkljat, ko sem dojila in uspavala malega zvečer (ja, zdaj pa tamala:D), ji oči ni pustil not, zato je užaljeno šla jokat na svojo posteljo. Sem ga uspavala in šla takoj potem k njej, ji povedala, da bi se rada pocartala z mano, če želi - si je želela, ampak ni hotela priznat, ker je bila še jezna. No, sem bila še malo tam, enkrat me je probala odrinit, pa sem rekla, da če me noče, naj pove, pa bom šla - da če me odriva, to pomeni, da noče, da sem tam in ji bom dala mir. Da bi se jaz rada crkljala z njo, ker jo imam rada, prej sem morala dat malega spat, da imamo zdaj mir, da ne joče, ampak da sem mislila nanjo (ker sem res) in jo imam rada, ne glede na to, kaj počne - tega ne more spremenit. Da ji pa nočem težit, če bi rada imela mir. Potem me ni odrivala in čez minutko se je v trenutku čisto spremenila: me objela, se hotela cartat,... skratka vse, kar je v resnici hotela dosešt s tem svojim teženjem.
Pri mojih otroci pomaga to, da jim pokažem, da si JAZ želim bit z njima, tudi če sta tečki. POtem kar nehata bit tečki, ker ni treba[sm=smiley1.gif]. Ne vem, če to pomaga pri vseh otrocih, nočem bit pametna, ker nimam težkih otrok, ampak dokler gre na mehko, zakaj bi šla na trše? Saj bi bilo meni glih tako hudo ju nekam zapirat kot njima, zakaj bi si komplicirala življenje (si ga že tako dovolj;)? NIso pa vsi otroci enaki in čisto možno, da tole softy ne pali pri vseh in je boljša skoraj kakršnakoli vzgoja kot nobene vzgoje. Vsak najde nekaj, kar dela pri njih, eni niti glasu ne povzdignejo, meni to recimo ne rata (razen če sem brez glasu[sm=smiley36.gif]).
|
|
|
|