ronja
|
Meni to enostavno spada k otroštvu. Realnosti bodo imeli še celo življenje dosti.
Podpis.
V otroštvu mislimo kup reči, ki niso res, med drugim, da bojo naši starši že zrihtali, karkoli bo narobe (pa vemo, da ne moremo, ampak otrok pa to varnost rabi) Otroci niso pomanjšani odrasli, škoda bi jih bilo delat tako hudimano resne že takrat. pa če prav premislim: meni bi bilo še zdaj, ko sem že kao odrasla, zelo dolgčas brez kakršnihkoli igric
Imamo ap podobno kot pri mini. Miha Klavž prinese suho sadje, kako sladkarijo in malenkost, dedek Mraz je pa taglavni, ki mu pišemo pismo in največ prinese, božiček pa prinese pri eni babici, pri ostalih je dedek mraz, v službi tudi dedek Mraz.
kar se zavajanja otrok tiče: pri nas zavajamo otroke. Obstajajo tudi škratki in jim kdaj tudi sredi leta nastavimo sladkor ali kekse (to si je tamala sama zmislila:), delamo jim pohištvo, ma vsega vraga za te male škrate . Mislim, da so tiste iskrive učke vsekakor dober razlog za laž. Tudi na splošno nisem preveč mahnjena na golo resnico. Mislim, da moraš bit iskren in pošten glede pomembnih reči, ostalo si pa lahko narediš luškano:).
Meni je bilo v otroštvu všeč vse, kar je bilo povezano z domišljijo. In se spomnim, ko sem izvedela, da ni dedka Mraza (pred tem mi je uspelo prepričat nazaj par sošolcev, da res obstaja:D), ja sem bila malo razočarana, ker meni je bilo najbolj všeč to, da darila kar pridejo in se staršema zato ni treba nič matrat... Ampak vsekakor je odtehtalo. Zato je pri nas marsikaj čarobnega doma;). Jožica, zanimivo, kako smo različni: jaz sem pa dojela to, da so mi rekli za ta pravljična bitja kot da niso hoteli da se obremenjujem s tem, da morajo za ta darila oni zaslužit... in se mi je zdelo lepo od njih.
pri nas doma je tudi dedek Mraz vse videl, ampak to ni bilo nikoli nič slabega mišljeno, ker smo vsi zelo dobro vedeli, da dedek Mraz prinese tudi porednim otrokom . Vseeno smo si pa želeli bit pridni, ko nas gleda dedek Mraz.
Sicer pa ena anekdota od moje tamale: ko je mela fazo, da si ni marala umivat zobkov, sva rekla, da jo palček gleda, če si bo dobro umila zobke (oz. jih pustila umit). IN potem mi enkrat ona moli svoj palec in pravi, da jo palček gleda . Ful luškano! Briga njo za formo, glavna je tista magija:) Pa čeprav je bil zanjo palček prav konkreten prst na rokici:).
Glede odnosa do daril pa sama nimam nobenih slabih izkušenj, se ne spomnim primera, ko bi OTROCI reagirali tako, večinoma so vedno veseli in nimam občutka, da je to samo za 5 minut. Sicer pa sem jih želela razveselit, sem vesela, če jim je darilo všeč, če jim pa ni, pa sem očitno zgrešila in moram naslednjič malo bolj razmislit:). nehvaležni so včasih nekateri odrasli, navadno tam, kjer se "mora" obdarovat in tistih pač ne obdarujem več, pa je. Na srečo noben od tistih, ki mi je mar zanje:).
podpis pod pelin.
Jozica, meni je oče razlagal prednosti diplomacije, ko sem bila mala (ok, ne več ful mala, najstnica, recimo): da ko bom mela svojega dragega, pa bo ves prešivcan, mu tudi ne bom rekla: "Fuj smrdiš", ampak ga bom vprašala, če mu paše topel tuš, recimo ...
Ampak pravljice so pravljice in ne rabimo živeti v pravljici in verjeti v škrate in vile, da bi se imeli lepo.
Odrasli tega ne rabimo, ne. Otroci po mnenju mnogo psihologov to rabijo. Pa tudi če ne rabijo, škodit ne more:). Taveliki je totalno jasno, da so to pravljična bitja (mislim škrati in vile), ampak vseeno jih ima strašno rada okoli sebe. Tamala pa še živi z njimi, zanjo so resnični. In ne, ne bom ji rekla, da naj neha, da tega ni. POvemo, da so pravljični, ampak to ne pomeni, da ga ni ona res videla;).
Ampak pravljice so pravljice, resnični svet je pa resnični svet.
Se strinjam s tabo, da je resnični svet prav lep. Ampak tole, da je tako strogo ločeno, pa pri otrocih ni fajn. Oni nimajo teh reči tako ločenih, če jih na silo ločuješ, ko še niso zreli za to, jim je hudo. Ker oni so RES videli tistega škratka iz pravljice! Zakaj bi jim to jemala? Da dokažeš svoj prav? Zakaj sme pravljica bit samo takrat, ko jo berete, živet je pa ne sme? Vsaj majčkeno?
Pri nas se nihče ni oblačil, ampak s sestro sva vedno videli rokavico (pa smo živeli v 6. štuku, verjemi, da ni nihče tam zunaj plezal . Vendar tisti občutek ob tem, ko si mel občutek, da ti je dedek mraz pomahal... ma, je lep, no... težko ga primerjaš z nečim realnim;)
Še en primer, ki ni vezan na može: ko je umrla moja babica (očetova mami), ki smo jo imeli vsi zelo radi, sem videla, da sta starša (sploh on) zelo žalostna in sem ju želela razveselit. Zato sem napisala pisemce (kolikor sem pač znala pisat,s em se ful potrudila, da ne bi zgledalo, kot da sem jaz napisala ) in sem ga zgibala in izrezala eno ptičko in to nesla očetu, češ da mi je ptička prinesla, da to babi pošilja. To je bila ČISTA LAŽ! Ena prvih, ki se jih spomnim. Nobene ptičke ni bilo, ne jaz, ne starša ne verjamemo v posmrtno življenje... Pa vseeno... je pomagalo. Sta sicer ful jokala in sem bila malo zmedena, ker sem ju želela razveselit, en užalostit, ampak sta jokala od ganjenosti... Tako da - čisti realizem je lahko tako krut, včasih je dobro spustit malo pravljice v svoje in predvsem otrokovo življenje... Prepletanje pravljičnosti (če ni neka psiho varianta) je navadno kar dobrodošlo, ti daje motivacijo:).
Sicer sem pri malemu prvo leto pretiravala ker zdaj ko imam otroke spet doživljam isto kot sem ko sem bila mala. Okrašeno vse, toplo v hiši, skupaj z družino in nakoncu pride še darilo.
podpis . Zaenkrat še nimam pogojev za vse ideje, ki bi jih naredila, ehhe, ampak se kar bojim, kako bo, ko jih bom imela:D. No, takrat verjetno pol otrok ne bo več verjelo v dedka Mraza
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
............. 
. Meni to enostavno spada k otroštvu. Realnosti bodo imeli še celo življenje dosti. Jaz svojim nisem povedala, tudi ne bom. 
