ronja
|
Podpis pod peteo.
Sicer pa po moje obstaja zelo malo staršev, tudi staršev edincev, ki se jim čisto nikoli ne rola ob vragolijah njihovih otrok. Vsi imamo kdaj dobre in slabe dni, vključno z otroki. To ni problem. Problem je, če se začnejo slabi dnevi kopičit ali če se počutiš nemočna (in to ne 5 minut, ampak tako daljše obdobje;).
Postavila si precej splošno vprašanje, zato nimam pojma, kakšne imaš ti probleme in ti težko konkretno svetujem. Lahko ti napišem, kako je pri nas:
- imam 3 otroke: najstarejša je 5 let, srednja 3,5 let (med njima je manj kot leto in pol) in najmlajši ima 8 mesecev (med njima je pa 3 leta).
- na splošno se mi zdi, da nam gre prav fino:). Pridejo taki in drugačni dnevi, ampak večinoma se mi zdi, da sta/so kar pridni. Ok, tamali je še dojenček in ko mu zobki rastejo (zadnijh par mesecev), pač rabi več crkljanja, nosenja po rokah, tu nimaš kaj (mislim, razen da ga puščaš jokat, ampak to ni zame)... Punci pa... rabita samo pozornost, veliko časa, pa sta angelčka.
- imam srečo, da sta punci drugje (ne doma) zelo pridni, vedno in povsod: pridni sta v vrtcu, kadar sta tam, pridni sta na cesti, pri babici, v trgovini,... Razživita se tam, kjer se počutita doma (torej v stanovanju, na igrišču, kjer smo pač velikokrat), tu se počutita najboljše in sta najbolj svoji. S tem ni nič narobe, nekje vendar moramo bit taki, kot smo:). Včasih je prav hecno, ko kdo spozna moji punci zunaj doma, pa misli, da sta čisto mirni. Sploh nista taki, v resnici sta zelo živahni, ampak nista pa destruktivni (večinoma), tako da se da kar zmenit.
- vem, da imam srečo z njunima karakterjema, mogoče je res kaj tudi na tem, da sta punci, povem čez par let:D. Večinoma nista težki - če je vse ok, potem se da vse zmenit. Če se pa kakšna poruši, potem bo pa kaos. Je pa fajn, da se navadno ne zrušita obe hkrati in da druga razume, da prva rabi trenutno več (ne glede na to, katera je v kateri vlogi).
- imam srečo, da se imata radi in se radi skup igrata, to je strašansko praktično, kadar imam delo z malim:). Recimo zdaj ga zibam v slingu, da zaspi, onidve pa se lepo igrata in vsake par minut pride vsaka s svojimi perlicami, da naj kaj pomagam:).
Itak pa ni vedno vse tipitopi:)
- najin največji problem je to, da zelo težko prisiliva tamalo, da pospravi, ker jo tavelika ven vleče. Navadno potem uporabiva način, da pač naročiva vsaki, kaj je njen del (ti knjigice, ti pliškote, recimo, da se vidi, kdo je zdaj v zrak gledal;)), ampak vseeno - prvič bi se zelo rada losala tega deljenja, ker se nama ne da , drugič se nama zdi, da bi bilo prav, da se sami zmenita in vse pospravita. Poleg tega težko "kaznuješ" samo enega otroka: če vzameš igračo, je nimata oba. Če jih nekam ne pelješ, naskrata oba... To ej smotano.
Tavelika je eno tako zelo vodljivo dete, ki je strašansko (preveč) pridna, če le ima tisto svojo varnost - rabi veliko (moje) pozornosti, če pa to ima, potem bo pa vse naredila. Meni ni jasno, od kod se je vzela s svojo pridnostjo, ker midva nisva taka, sva bolj kot tamala:D. Ona pa vse tako resno jemlje, tudi naloge v vrtcu, bognedaj, da bi kdaj kaj bolj na hojladri ali da bi pozabili nekaj, kar je bilo treba prinest... Tavelika bo vse za sabo pospravila, takoj, ko ji rečeš, dostikrat kar sama od sebe! Tamala pa... je bolj flegma - se je nekaj časa šlepala nanjo, sva to potem videla in ukinila in potem imamo boje:D. Saj na koncu pospravi, ampak traaaaajaaaa... Ker se baš fejst ne sekira:D.
Kaj je tu problem? To, da ne moreva vzet igrače, ki je od tavelike, ker je tamala ni pospravila. Tamali je namreč veliko bolj vseeno za igrače in ali jih vzamemo ali ne, (se bo pa s čim drugim igrala, njej to ni glih neka ful huda reč), taveliki pa ful pomeni, da ima točno tisto igračo. In včeraj je recimo tamala razsula knjigico s sestavljankami -vse so se zmešale, mali bi jih seveda najrajši pojedel, skratka cela štala . Lubi je zagrozil, da bo vzel sestavljanko. Tamala niti trenila ni, tavelika pa v jok, da je to njena sestavljanka, itd... In res je vse lepo pospravila, ni fer, da bi njo kaznovali... In ne moreš prepovedat tamali uporabljat določenih igrač, ker ji jih bo tavelika prijazno odstopila (ta otrok je ful družaben in se res potrudi za vse, ki so z njo, vse deli, itd...), poleg tega so igrače dostopne obema...
Poleg tega pa še potem tavelika tamali pomaga, ker se ji zasmili. To je lepo, da ima rada sestrico in ji hoče pomagat, zato ne bi bilo vzgojno, da to prepoveva, vsaj ne tako na splošno. Ampak se mi zdi, da tamala to izkorišča. Recimo tudi primer od včeraj: mala se zeza s slamico in piha v vodo med kosilom. Ji lubi parkrat reče, mala še kar šprica namesto, da bi jedla, ji vzamem slamico, se zjoka, nakar ji tavelika da svojo slamico. Kaj naj? Ok, saj konec koncev je nehala to delat, vseeno pa nama tavelika s svojo požtrvovalnostjo vse vzgojne ukrepe vzame:D.
Tamala je pa tak svoj kaliber, ona se ne da . Zelo težko jo iztiriš, je veliko bolj neodvisna - kar je zelo fajn na splošno, je pa težje za vzgajat, je pa praktično, ker ne rabi toooliko pozornosti, ker je zadovoljna sama s sabo. Taveliki ful pomeni, kaj si mi mislimo, vedno se bo hotela zmenit, tamali pa včasih prav dol visi:). Ok, malo karikiramo, ampak celo kazen, ki jo bo zadela, bo na koncu obrnila. Recimo, ko ni pa ni pospravila, da bi šli na Pikin festival. Če zato ne bi šli, bi prikrajšala taveliko, ki si ga je veliko bolj želela kot tamala. Ne moremo tamale same doma pustit. Če jo damo babici, to ne bo glih kazen . Če ostane sama z mano, tudi ne. Če vzamemo igrače, bo tavelika jokala... Zato smo šli, sem pa samo taveliko naredila v Piko - samo njej sem spletla kitke in narisala pegice. Mala je sicer najprej cmizdila (vseeno pa ni lepo v doglednem času pospravila), čez par minut pa veselo pripovedovala, da ona je pa Anica... Mislim - kako si lahko potem sploh resen? Nekaj se trudiš, ampak tamali te itak pogruntajo:D.
Kar se cukra tiče, pri nas veliko pečemo, vendar tamalidve nista neobvladljivi zato. Res pa je, da ne dobita dosti kupljenih sladkarij, ki so precej bolj koncentrirane, da pojesta veliko zelenjave in da ne pijemo sokov ali drugih sladkih zadev.
Sicer pa sta moji res podivjani samo, kadar se jima zamaje varnost in takrat ne poamga nič drugega kot čas zanjo. To pa dela 100%. Ampak kot rečeno - vem, da imam malo tudi srečo, kaj pa verjetno tudi prav delam, ker še tako fajn otroka se da zafrknit, če se mu ne posvečaš.
Kaj točno je pa tvoj problem?
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sicer pa se v principu res trudim, da se zunaj cimbolj izdivjata - pac potrebujeta ful gibanja: potem pa se da z njima vse zmenit 
. Ko sem brala opise njenih punc, sem v vsakem stavku, v vsaki besedi videla moja dva - starejša. Najstarejši je priden za znort. Res. Čisto preveč priden, ubogljiv otrok. PREVEČ. VSE me uboga. 
. Mlajši je podoben ronjini mlajši. Navihan, vesel, sproščen...briga njega za cel svet 
Pa me tle nekaj zanima.. Kako naj ta velikemu na "pravilen" način dopovemo, da ni prav, da tamali non stop popušča? Da naj kdaj zaropta nanjo? Smo provali na stop in en način, pa vedno začne: pa saj je moja sestrica, ji pustim, da bom imel mir... Ni to dobro zanj, sploh ne. Seveda je isto v vrtcu, vsem popušča. Meni se pa smili, pa mu ne znam pomagat.
