|
DaisyE -> RE: Rusija 2013 (27.11.2012 21:59:55)
|
Madonca, pa saj mislim, da tole ni bilo odprto z namenom prepiranja, ali pač?
Kar se tiče zdravih otrok... Ko zanosiš, ne veš kaj in kako bo. Pri posvojitvi pa prav tako ne veš, kaj in kako bo. Odločitev, da boš posvojil otroka s posebnimi potrebami (ne glede na to, kakšne le - te so, mora biti pa po moje ne vem kolikokrat bolj pretehtana odločitev, kot je "zgolj" odločitev o posvojitvi. Otrok s posebnimi potrebami ima pač posebne potrebe, ki jih moramo kot starši upoštevati in jih zadovoljiti. In na to se je treba pripraviti. Če ne, je to popolnoma neodgovorno do otroka. Kar se tiče neozdravljivih bolezni, je pa situacija popolnoma enaka. Pa da ne bo pomote, ko govorim o posebnim potrebah, nimam v mislih disleksije.
Če otrok zboli, kaj bomo pa potem? Kakšen odgovor se pa pravzaprav pričakuje na to vprašanje? Ga peljali nazaj? Za nekoga s takimi prepričanji, pa ta svet verjetno res ni en lep kraj.
Biti posvojen starš ima svoje specifike, ampak te specifike se ne nanašajo na njegovo ljubezen do otroka. Družina je družina, različen je način, kako smo prišli skupaj, drugačne so zgodbe, ki si jih pripovedujemo. Ista kri ljudi do neke mere drži skupaj, lahko nam daje neko potrditev, da sodimo skupaj. V posvojeni družini krvnega linka nimamo, vezi moramo graditi. Kakšne bodo, pa je odvisno od vseh nas. Skupaj z otrokom vsi rastemo in se učimo. Ko bo moj otrok v stiski, ker bo na netu prebral, da sem ga "kupila", izbirala glede na "srčkanost" in implikacije "da ga bom vrnila, če ne bo zdrav", bom jaz tista, ki mu bom pomagala to stisko prebrodit. In na to se moram že zdaj pripravljati in razmišljati, kako naj mu pojasnim, da te izjave ne povedo ničesar o njem ali meni, pač pa zgolj o osebi, ki jih podaja, o njeni nevednosti in nezmožnosti vživljanja v druge ljudi in njihove življenjske situacije.
Pa ne bi več o tem. Ker ni vredno.
Zakaj različne poti? Rusija je ogromna in posamezniki, ki so se prvi podajali na to pot, so bili precej prepuščeni sami sebi, znašli so se tako in drugače. Nekateri so si pomagali z veleposlaništvi, drugi so o možnostih posvojitve verjetno razglabljali s prijatelji ali sorodniki. Kako in kaj so ljudje te poti ulaufali pravzaprav ne vem (edino za Moskvo se mi malo svita). V svojem bistvu je sistem na vseh treh poteh enak, ker vse posvojitve potekajo po istem ruskem zakonu, razlika je v nekaterih niansah. Moskva je enostavna iz tega vidika, ker do nje prideš z direktno letalsko linijo, za ostali dve lokaciji moraš iz Moskve naprej - koliko trajajo ti leti ne vem. Druga stvar, ki je meni osebno pri Moskvi enostavnejša je ta, da je naše veleposlaništvo tam stacionirano, kar precej olajša zadeve, ko urejaš začasni slovenski potni list za otroka pred prihodom domov. O podrobnostih Perma in Barnaula (Sibirija) ne vem veliko, je pa smiselno pridobiti te informacije, preden se človek odloči, kam bi šel. Potem pa izbere linijo, ki mu organizacijsko najbolj leži. Druge finte pa mislim, da ni. Vse tri poti z vso svojo logistiko so transparentne.
|
|
|
|