tehnofil
|
IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice
... tako razmišljam. Raje bi kakšno drugo alnernativo.
Nemir, ki izvira iz otroka je odraz vplivov okolja na otroka. Problem je v tem da končni rezultat navzven deluje kot da je en sam vzrok.
npr. Otrok je lahko ži'v. Vendar je ta "živost" lahko posledica njegove narave t.j. gibčen, spreten, hiter. Včasih premalo gibanja pri živahnem otroku lahko povzroči nemir. To je enostavno, ko je dovolj gibanja nemir izgine. Ampak po moje to ni pogosto. Tak otrok lepo funkcionira tako pri telovadbi, kot pri koncentraciji.
npr. otrok je živ, pa kljub gibanju nemir ne izgine. Takrat je posledica nemira precej globja. Poglej, otrok je v osnovi "čist". To je v naravi. Okolje s takšnimi in drugačnimi vplivi povzročajo manjše ali večje stiske. Otrok sicer ne more (pogosto še odrasli ne) ozavestiti, povezati, razložiti, a vendar čuti nek notranji pritisk, stisko. Seveda se te stiske hoče otresti, in najlažje se jo je poskušati otresti z aktivnostjo. Ta aktivnost "preglasi" tisti tihi pritiskajoč občutek, stisko. In to požene otroka v neprestano živahnost. Ne ker ima še energijo ampak ker mora "gibati" dokler sploh ima energijo, ker ko de umiri prične prihajati na površje zopet tisti "občutek". In tako je otrok v neprestanem pogonu. Zato "nezmožnost" koncentracije. Ne ker bi ne zmogel zaradi brihtnosti, ampak ker ne zmore zaradi "občutka", stiske. To se potrdi tedaj, ko postane otrok težaven. Da je otrok težaven pomeni samo eno. Da vso grajo, kreganje, vse posledice, lažje prenese kot tisti "občutek" stiske.
Poskusi razumeti nekako takole: Obnašanje otroka je le indikator. Zato to tvoje iskanje "alternative" ne bo kaj prida uspešno. Namreč stiska otroka ima svoj izvor v odnosih v družini, to pa že pomeni spreminjanje sebe (starša) oz. še težje - soočanje starša s tem, čemur se itak poskuša izogniti.
|
Natisni
