pelin -> RE: uvajanje (6.9.2012 21:51:01)
|
Verjamem, da je težko in ne veš kaj bi naredila, da bi bilo bolje...Vendar ti predlagam, da se malo zamisliš, ter si predstavljaš kako je to, če imaš sedajle v začetku vrtč. leta v skupini 12 takšnih otročkov z razmajanim bioritmom, ki se jim spi v času kosila, smeje med počitkom in joka celo dopoldne...In če pomisliš, da morata vse to poštimati le dve osebi, mislim, da ti še nisi v tako grozni situaciji...K sreči so nekateri starši bolj odgovorni, realni...pametni, saj se res angažirajo in otroka pripravijo na vstop v vrtec.Se v vsem strinjam s Kalbom...ne vem zakaj nisi bolj vztrajala pri spremembi spanja še v času pred vrtcem.Že prej si dobro vedela, da bo v vrtcu otroček moral skozi to in bi mu s tem, ko bi vztrajala in ga že prej nekoliko navadila na vrteški ritem precej olajšala vso zadevo. Seveda se bo navadil...tudi ti se boš... vendar bi se to dalo veliko prijetneje in lažje, če bi se prej na to mislilo...sicer pa je po toči zvoniti prepozno...Zagotovo bo rabil še nekaj časa, potem pa bodo stvari padle v vrteške kolesnice... Drugače mi je pa hudo, ko berem, kako nekateri jemlete določene zadeve čisto za samoumevne...čisto normalno se nekaterim zdi, da ker se vašemu in še nekaterim drugim otrokom v času kosila že preveč spi, kosilo na simpl prestavimo za eno uro...To niti pod razno ne gre kar tako...V našem vrtcu, kjer je sedem skupin, dobimo kosilo iz centralne kuhinje...poleg nas oskrbujejo še 9 enot in niti pod razno si ne more vsaka enota izmišljevat kdaj bi imela kosilo...To se mogoče da v privat varstvih ali mini vrtcih, v velikih vrtcih kot je naš, pa to nikakor ne gre skozi...Kot sem na eni drugi temi malo prej komentirala...starši od vrtca in zaposlenih pričakujejo daleč preveč zadev, ki so v bistvu na roditeljski grbi in ne vzgojiteljski...mislim, da bi bilo uvajanje za vse lažje, če bi vsak po svoje, vzgojitelj in starši naredil vse, da bi otrok začel čim lažje obiskovati vrtec.... Uvajanje niti pod razno ni stanje na pragu, med tem ko ti vzg. vleče otroka z naročja, temveč še veliko drugega.... Mogoče se ti zdim nekoliko pikra...priznam...zadnje dni se vlečem domov kot cunja...psihično in fizično na tleh, pa še vedno iz srca rada opravljam svoje delo....danes sem naprimer skoraj dve uri nosila enajstmesečno deklico po garderobi sem in tja, ker bi mi drugače z jokom zbudila celo skupino...dete je bilo zaspano za znoret, vendar revčka ni mogla zaspati in ni mogla, ker jo je vse do danes mamica uspavala ob prsih...Ko sem jo vprašala, zakaj je ni poskušala navaditi drugače, če je vedela, da bo morala v vrtec, pa je rekla, da ni imela srca, da bi jo odstavila in da je vedela , da bomo to uredile me...mislim človek bi se zjokal...otrok ves zaripel, zaspan, resnično ubog...jaz pa vsa prepotena in zdelana...ko sem po kakšni urici poklicala mamico je rekla, da se ji smili, samo da ne more priti po njo, ker ima delo in da se bo že navadila...toliko o nesebični materinski ljubezni in o mamicah, ki kao nimajo srca...
|
|
|
|