|
ronja -> RE: Občutljiv otrok (4.9.2012 9:46:39)
|
Kolikor sem brala, dobivajo otroci samozavest iz tega, kar DEJANSKO znajo, se naučijo in ne toliko iz pohval. Otroku baš nič ne pomaga, da ga hvalimo, kako je lepo narisal, če vidi, da je zmazek, sošolec, pa nariše krasno, saj znajo sami primerjat. Kar ni nič narobe, pač mu pomagamo postat boljši. Ni treba, da smo z vsem takoj zadovoljni, ali pa bojo otroci zafrustrirani. Navadno jim še več pomeni, če RES pogledaš, kako je nekaj naredil in ga opozoriš na napake, da jih lahko popravi. Ker potem dobijo občutek, da ti je res mar, kako jim gre.
Kar se mene tiče, delam podobno kot ti, samo da ne neham. Tudi se pogovarjam z njima, ko je kak problem, če je kaka mala bedarija, tudi pustim kdaj stat, samo če se pa stvar ponavlja, potem pa je treba prit zadevi do dna.
Recimo meni je tastarejša ves čas zbujala malega, kadar sem ga šla uspavat, torej dojit (tamala pa ne, če ga je zbudila, je bilo to zato, ker je bila pač glasna pri igri, nikoli pa nalašč, da bi mi not vmes hodila ali kaj takega). Sva se non stop kregali okoli tega. POtem sem mela enkrat vsega dost in enostavno nisem nehala spraševat. Jasno, da ti otrok ne zna sam razložit, zakaj nekaj počne, ampak če ga potrpežljivo sprašuješ okoli in okoli, različna vprašanja (ne samo zakaj si to naredil?) in če ima motivacijo, da se zmeni (da bi se rad, da mu razložiš, zakaj ej to dobro) in če ti zaupa, potem prej ali slej prideš do odgovora, zakaj se tako obnaša. To je ključ. Pri nas je bilo prav hecno: ona sama sebe ni razumela (mi je to točno tako sama povedala, da se ne razume - stara je 5 let) in ni vedela, zakaj to počne. Ni mislila, da ga ne bo zbudila (sama sem stavila na to varianto, da pač ne pomisli, da ga bo zbudila pa ni bilo tako), vedela je, da ga bo (je sama rekla, da to ve in da tudi pomisli na to prej - valjda bi jo človek najrajši kresnil - kaj mi ga pa pol budiš, če ti je jasno?[sm=jezicek.gif] Ampak se splača vseeno rajši do konca zmenit;)). Ni ga pa hotela zbudit. Ja, nelogično, ampak kadar so zraven čustva, so stvari včasih nelogične (je tudi meni včasih težko sprejet;). Njen namen ni bil, da njega zbudi, samo težko ji je bilo, če jaz crkljam njega, ker bi se ona tudi takrat crkljala z mano (tudi oči ni takrat dober, mu zvizne k meni, čim za trenutek tadrugo pogleda). Do tega sva potem prišli po enem doooolgem pogovoru. ne moreš verjet, kako olajšanje z obeh strani, ko prideš do središča problema. Sva se potem zmenili vse skup v par minutah in od takrat dalje ni več problemov (ga še kdaj zbudita, samo ne več nalašč, mali se pač za vsak drek zbudi - ne verjet tistega o 3. otrocih, ki da spijo v đumbusu - pri nas je đumbus skoz, spi pa nič:D).
Kaj sem ti hotela povedat s tem primerom? Da brskaj! Če ne zna odgovorit na tvoje vprašanje, vprašaj drugače, pa še maloi drugače, pa spet malo drugače, dokler ne prideta do tja, kjer se enemu ali drugemu ali obema posveti, kje je problem.
Primeri so vedno poenostavljeni - ker lej, že zdaj je post dolg, če bi pisala cel najin pogovor z Ronjo, pa tega nihče ne bi šel brat;). primeri so zato, da veš, v katero smer tipat, ne da bi dejansko šlo vse tako po maslu;). Če se pogreza, ga ne kar pustit, da se pogreza! Daj muroko, pokaži mu, da ti je mar do tega, da zveš, kaj ga dejansko muči, ne kar pustit. Večinoma rabimo čas in zaupanje, da se odpremo. in ne moreš pričakovat, da to bo mulo enkrat prišel in rekel, veš, mami, jaz pa ne maram it v šolo zato pa zato. To ni fajn povedat, ker je razlog neka frustracija, nekaj, česar se boji ali ga je sram ali je žalosten,v sekakor nič veselega... In za to dat ven, se moramo počutit varne.
Po tem, kar si napisala, sklepam, da se zelo bojiš, da mu ne bi kako škodila (normalno, saj si mami;), zato ga veliko hvališ in spodbujaš. Otrok pa je v letih, ko že zna sam ocenit svoje rezultate in se verjetno ti ne skladajo s tvojo hvalo - on vidi, da vsega pa ne naredi za tako strašno hvalo. IN potem neha zaupat - mami itak vse pohvali, torej se na njeno mnenje ne morem zanest. Štekaš, kaj mislim?
jaz bi ga vprašala, kaj mu ni všeč, zakaj misli, da nekaj ni dobro in mu predlagala, kako bi se dalo tisto reč zboljšat. NIč ni narobe, če ima visoke standarde, samo da jih lahko nekak dosega. Mogoče ima visoke standarde ravno zato, ker mu ves čas tuipte, kako zelo sposoben je. Torej mora naredit nekaj res krasno - kar je pa lahko v njegovih očeh precej višje kot v tvojih... Imam prijatelja, ki je totalen perfekcionist, njegova starša pa sta zelo na izi, nisem mogla verjet, ko sem ju spoznala:D. On tak je in sta ga takega sprejela. Onadva nista imela nikoli takih hudih ciljev zanj, postavil si jih je sam. In to je čisto ok. Vsekakor je pa treba ugotovit, zakaj on misli, da ga nihče nima rad in da je nesposoben.
|
|
|
|