Strah

Strah (Polna verzija)

Forum >> [Zanositev] >> Želimo si novega člana

Sporočilo

Debela -> Strah (31.8.2012 11:01:20)
Punce, pozdravljene! Že nekaj časa se borim sama s sabo, pa sem se odločila, da vas povprašam za nasvet oz. da se vam vsaj izpovem, ker nikomur pač tega ne razlagam. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] S partnerjem se že kar nekaj časa trudiva za dojenčka, pa nama zaenkrat ni uspelo. Lansko leto mi je ginekologinja dala napotnico za neplodnostno, vendar partner ni bil najbolj navdušen, da greva takoj na dodatne preiskave, saj po njegovem mnenju še ni razloga za preplah oz. se nama nikamor ne mudi (kljub temu, da sva oba 30+), saj se imava tudi brez [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] lepo. Mene je tista napotnica v predalu par mesecev kar psihirala, vendar naenkrat niti sama nisem bila več prepričana, kaj si sploh želim ... po eni strani imam slabo vest, ker se še nisva podvizala in se prijavila, po drugi pa nočem nekaj na silo oz. si mislim, da mogoče res še ni pravi čas za to in da se morava v ta boj obadva podati s 100% zagnanostjo. Vem, da mi ne morete dati popolnega odgovora na moje "težave", niti mi jih ne morete rešiti ... zanima me samo, če se je kakšna izmed vas soočala z istimi strahovi in težavami ... ker moram priznati, da me je tudi vseh pregledov in stvari, povezanih z morebitno neplodnostjo zelo strah. Že vnaprej vam hvala za vaše nasvete ... držim pesti za vse vas, da čimprej zagledate [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozacrtici.gif[/image]. Lep dan!

MissTerious -> RE: Strah (31.8.2012 15:36:46)
Če smem, bi pokomentirala...s partnerjem se skupaj lepo, mirno in z dobro voljo pogovorita o tem, ali si želita, kdaj si želita otroka in kakšne imata želje in cilje za prihodnost...npr. Kje se vidita čez 2 leti? Čez 5 let? Ko se bo odprla debata o tem in verjemi, se bo...pa izrazi svoje želje in strahove tudi njemu. Mislim, da se lahko mirne duše pogovoriš z njim in se mu izpoveš, tudi kake solzice se ni treba sramovat. Mislim, da te je strah, ker se nekak nista poglobljeno pogovorila o tem in ne veš, kaj si on želi. Ti pa verjetno nosiš v sebi strah, da boš razočarana in prizadeta...naj si bo to v zvezi s partnerjem, z izvidi preiskav ali potencialnim neuspešnim postopkom zdravljenja. V vsakem primeru je tvoj partner tvoja skala, tisti, ki te mora skozi celotno zadevo podpirati, tako kot ti njega. Lahko, da je strah tudi njega, pa tega kot moški pač ne pokaže. Ni zaman rek: Moški so z Marsa, ženske pa z Venere.... Sem pa že v tvojem nicku zaznala nekaj, kar je lahko tudi vzrok za tvoj strah...nesamozavest? Če ti lahko pomagam...tudi sama sem močne postave, sem vedno bila in vedno bom. Ampak samozavest ne izhaja iz tvojih kilogramov in ne iz tvoje lepote, temveč iz tvoje glave oziroma srca. Jaz se ne pustim nikomur zezat, ne žalit...tudi sama ne žalim in ne gledam ljudi skozi kilograme. V kolikor si iz Štajerskega konca in rabiš kak ženski pogovor, pa pošlji ZS in lahko greva na kako kavico. Lep vikend ti želim...[sm=smiley1.gif]

Anonimen -> RE: Strah (31.8.2012 18:49:26)
Tudi mene je bilo strah....ker nisem vedela kaj pričakovati, kaj se bo dogajalo z mano, z nama...veliko kajev in kakojev in čemujev se je bohotilo po moji glavi in partnerjevi...a kljub temu sva zagnala kolesa pregledov, saj to ni nič dokončnega..gresta na prvi pregled/posvet in vama dr odgovori na vsa vajina vprašanja, dileme in pove postopek naprej..in vidva lahko mirne vesti kadarkoli vmes iztopita in rečeta prideva kasneje....ali pa tudi ne...ali pa nadaljujeta...vajina odločitev.. Polagam pa ti na srce (ker sta oba 30+) da so vsi ti postopki tako dolgotrajni...čakanje na izvide in potem na drugi pregled in naslednji posvet..da se resnično kam kaj premakne, če se izkaže, da bi potrebovala medicinsko pomoč pri zanositvi....in leta vama niso v pomoč (žal) in letijo in letijo mimo in jih noben ne ustavi...meni je sedaj žal, da sva tudi midva kar nekaj časa odlašala in bom sedaj skoraj 40, ko bom postala mama (sicer drugič a vseeno, nikoli si nisem mislila, da bom tako pozno dočakala mojo srečo).... Pomislita tudi na ta vidik...in srečno... V

astrid1 -> RE: Strah (1.9.2012 20:53:56)
Po mojem mnenju ni za odlašati predolgo. Vse se blazno dolgo vleče, lahko traja tudi več kot eno leto, da od prvih pregledov pride do konkretnih postopkov. Na vse se dolgo čaka, nič se ne dogaja na hitro. Če še nisi stara čez 35 let, se lahko zgodi, da boš imela (če bo seveda sploh potrebno) prvi postopek umetne oploditve šele čez 1,5 do 2 leti. Poznam primer, ko ena revica že 6 let čaka na svojega tipa, da bo šel opravit spermiogram. Do takrat se nje specialisti seveda niti dotakniti nočejo. Leta pa tečejo. Njemu pa ni, ker mu je baje nerodno, ali pa je zadaj kaj drugega. Ona pa obupuje in sanjari o otrocih. Zato se pogovorita sedaj, postavita si en pameten rok, do kdaj bosta čakala na spontano zanositev, potem pa pogumno v ambulanto za neplodnost. Sama sem bila kar presenečena, koliko nas je s težavami. Verjemi, da nisi edina, ki ne zanosi. Mi pa veliko pove že to, da pravi, da mu je čisto v redu brez otrok... Si sploh želi družine ali pa je želja samo tvoja?

Night -> RE: Strah (2.9.2012 17:38:50)
Dobila si že veliko zelo dobrih odgovorov in nasvetov. Tudi jaz mislim, da se morata nujno pogovoriti. Vzemita si kak dan ali vikend, ga preživita skupaj nekje stran od doma in se temeljito pogovorita o vsem, kar vaju muči. Glede strahu te razumem, tudi mene je strah, ampak vem, da bova šla v to, če se bova res odločila. In partner mora biti pripravljen na preglede, ker je to pač del postopka. Brez njega žal ne bo šlo ... Morda je pa tudi njega strah, mogoče se boji, da bo imel slabe rezultate, kaj pa veš. Zato pa ne drži tega v sebi, saj morata vidva sama zadevo razčistiti, preden se podata v to. In kadarkoli vmes si lahko premisliš, se odločiš, da ne greš naprej, ali pa celo zanosiš naravno.

Debela -> RE: Strah (3.9.2012 11:54:15)
Punce, najlepša hvala za vaše odgovore! Moram priznati, da ste me kar pomirile in mi je lažje, ker sem se vam zaupala. Z partnerjem se bom vsekakor še enkrat pogovorila, tako kot ste mi predlagale. Vem, da si tudi on sigurno želi otročka, tisti stavek, da pač nama je tudi tako ok, je bil bolj v smislu, da ni razloga za paniko, tudi če se na koncu izkaže, da nama ni usojeno imeti otročka ... da se bova vseeno imela lepo in bova pač našla druge stvari, ki nama bodo obogatile življenje. Verjamem pa, da je tudi njega strah vsega tega kaj vse naju še čaka, saj sta se najina znanca dolgih 8 let borila za dojenčka in točno ve, kaj vse to lahko prinese. Vendar saj veste, kako je z moškimi ... jim mora manjkati že pol glave, da bodo pokazali, da jim nekaj ne štima oz. da jih je neke stvari strah. :) Še enkrat najlepša hvala za vse tople besede in nasvete. Imejte lep dan!

Stran: [1]