ronja
|
Imela sem dva ss, prvega pred prvo pupo in zadnjega pred zadnjim pubecem, vendar me zato v naslednjih nosečnostih ni bilo kaj pretirano strah, očitno taka narava/karakter. Verjetno je razlog to, da sem imela ss zelo zgodaj (6 tednov) in sem vedela, da je tako zgodnji splav večinoma posledica tega, da je nekaj narobe z otrokom in da to ne bo vplivalo na naslednjega. Gotovo bi mi bilo težje, če bi težko zanosila, vendar vsaj s tem hvalabogu nisem imela problemov. Sem imela pa velike probleme v čisto vsaki nosečnosti. Vse, kar si lahko zmisliš: antibiotiki, burelija, pljučnica, kar češ, res!
Ampak: dobila sem 3 zdrave krasne otroke! In se je splačalo! Tako da če rabiš pozitivne zgodbe, ti lahko dam celo tri:):
Pri taveliki sem imela pljučnico, kup uroinfektov, bila v bolnici in požrla več ab kot v 10 ih letih prej, med drugim take, kjer piše, da jih lahko jemljejo nosečnice samo v primeru, da je ogroženo materino življenje... 4 mesece noseča sem imela 52 kil, ker sem bila čisto shirana, ker sem skoz bruhala, pa se nihče ni vprašal, če to mogoče ni ok... Po porodu ji je šumel srček in imela je visoke crp kot da bi bilo vnetje, zato so rekli, da bo najverjetneje umrla, ker je premala za kako operacijo, da je pa očitno nekaj narobe. No, mala se je takoj opomogla in je tako reagirala samo zato, ker sem bila jaz ves čas bolna v nosečnosti. Zdaj je super, nič ji ne manjka, razen stila pri oblačenju (ne praši, kaj je navlekla nase:).
Pri drugi sem imela odstop postejlice (ja, vem, odstop posteljice je splav - res je - v milijon primerih, v enem se uspe obdržat - Lejla je ta en primer:). Krvavela sem kot da bi me zaklali, ko sem šla do g. in tam na wc, mi je kri lila v curku ven, zimske težke kavbojke sem imela do kolen premočene od krvi... jasno, spet so me pobasali v bolnico, spet sem si morala izborit izhod;). Vsi zdravniki so rahlo pobledevali in mi žalostno povedali, da nimajo kaj naredit, da pa bo najverjetneje to splav, ker se je odluščil del posteljice. Bolelo me je še celo nosečnost, bolela me je rana, kadar sem se karkoli premaknila, delat nisem smela nič, svoje prvorojenke nisem smela dvignit, jedli sva na tleh, ker je nisem smela dvignit v stolček, ven nisva mogli, ker je nisem mogla nest v 2. štuk, mala pa je bila takrat stara 1 leto in še ni šla po stopnicah... Ja, J* poletje. potem sem imela prezgodnje popadke, ampak je mala zdržala in se rodila komaj 14 dni pred rokom. Ampak se je splačalo! Da jo vidiš ti zdajle! Afna se zraven mene po stolu in krade temne čokoladice:D.
Nope, ni še konec: zadnja nosečnost, ki jo je moja g. imenovala kar "krona vseh": dobila sem burelijo, vsak dan hodila na infuzije na infekcijsko (tokrat mi vsaj ni bilo treba spat v bolnici, sem jo samo obiskovala - I think I'm getting better ), imela sem prekratek mv, prenizko postejico nekaj časa (to se je potem popravilo, hvalabogu), bolelo me je tako kot pri Lejli, da sem vedela, da ni glih vse ok, potem po bureliji sem dobila še herpes zoster, pa na koncu še nosečniško sladkorno, prezgodnje popadke sem imela ves čas, v 34. tednu se je dejansko začel porod in sem bila celo noč v porodni, vendar se je hvalbogu potem zadeva ustavila. Rodila sem potem 2 dni pred rokom . pa še takrat me je mali ustrašil, ker je nehal brcat, ko mi je voda odtekla. Ampak zdajle je prav konkreten fantek, ki mu nič ne fali:).
Ne izgubi upanja! Vsaka nosečnost je drugačna, jaz sem bila vsakič sveto prepričana, ad ta bo pa ok, normalna, lepa nosečnsot. No, nobena ni bila, ampak so se pa 3 končale super:) In to je glavno. Jaz sem si rekla, da podpišem vse: vse sekiranje, vse strahove, vse preteče nevarnosti, vsa zdravila, vse matranje, vse bolečine, vse sranje, ki spada k mojim nosečnostim, samo da so na koncu otroci ok. In so:). In ti obljubim, da v trenutku, ko boš zagledala svoje dete, se ti bo splačalo!
Ja, fopajo nas z nekimi zgodbicami o srečnih nosečkah, ki božajo svoj trebušček in so vse v  ... In verjamem, da je dosti nosečnsoti takih. Niso pa vse. Enim je to najhujši čas v življenju (meni recimo). Obup od obupa: fizično itak, psihično pa tudi, ko te je strah, ali bo tvoj otrok preživel, ali se bo prezgodaj rodil... Ko sem bila zadnjič noseča, sem si enkrat na koncu rekla, da naj vsaj malo probam uživat v tem, ker je to zadnjič (ne planirava več otrok - tudi in predvsem zaradi teh nosečnosti oz. zdravja, bojim se, da ne bi imela še 1x sreče). Pa nikakor nisem našla nič, razen brcik, kar bi lahko uživala, res sem komaj čakala, da bo konec. Slabo mi je bilo za umret, bolelo me je ko hudič, zmatrana sem bila, skrbelo me je, ma, res užas!Ampak se splača. Za tele male se definitivno splača! Mej to pred očmi! Saj verjamem, da se nočeš preveč navezat na to pikico, če se bojiš, da jo boš izgubila, ampak vseeno je to tudi motiv, da zdržiš. Najdi ravnovesje (to je dinamično ravnovesje, skoz se spreminja;) med tem dvojim.
Čim sem rodila in je bilo vse ok z njim, sem bila vsa srečna, vsi so se čudili, od kod mi toliko energije, ker mlade mamice morajo bit zmatrane in neprespane. Potem sem videla, da enostavno nihče ne razume, da je lahko nosečnost hudičevo bolj naporna od novorojenčka - tudi če ta nič ne spi. Jaz tudi prej nisem mogla spat, ker me je bolelo, ker sem mela popadke, ker mi je bilo tako slabo, da sem se od tega zbujala... Zdaj sem ok:) Mali so ok:) Samo to je važno:)
Otrok ne bo nikoli vedel, koliko si se ti prej presekirala, tebi bo pa lažje po porodu vstajat, ker boš vedela, da si si točno to tako srčno želela:)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
imamo zdravo 4 mesečno deklico 
. Po pravici povedano me je strah, vsakič, ko grem na WC, najprej pogledam na hlačke, če so še bele. Imam pa srečo, da grem že v ponedeljek na pregled h G in upam, da bom potem malo bolj mirna.
