ronja
|
Meni je avtoritarna vzgoja zgrešena, ker je osredtočena na starše in njihovo nadmoč, otroci so samo tam nekje in morajo biti tiho, neslišni. Permisivna vzgoja je zgrešena, ker je osredotočena na otroka, večno pregovarjanje in ponavljanje enega in istega brez efekta, ker povedano ni mišljeno resno, ampak gre za prosjačenje. In potem med tema dvema skajnostima je DRUŽINA - tu so vsi člani vključeni, eden z drugim sodelujejo, si pomagajo, podpirajo in skrbijo, da se imajo vsi člani družine fajn. Starš mora biti avtoriteta, ampak je več poti, da si pridobi spoštovanje. Podpis. Pri nas navadno delamo na sistemu tako, da je družina kot celota v plusu: torej, če je nekaj enemu članu malo neprijetno, drugemu pa zelo fajn, se prvi malo potrudi potrpet. če je enemu zelo neprijetno, se drugi potrudi zanj. Pač ves čas tehtamo. To je seveda težje kot pa slepo sledit enemu ali drugemu polu (staršem ali otrokom - pa še tu je problem, če jih imaš več;)... Tehtanje zahteva mišljenje, za vsako situacijo posebej... IN dostikrat ne veš, ali si se prav odločil. Ampak otroci se pa naučijo odločat sproti in da ni enega večnega prav, da je v različnih situacijah različno. Razen pač par absolutnih pravil (pa še tam maš kako izjemo): cesta, zobki, zdravnik itd... Na splošno je fajn videt celotno sliko: če si otrok ne umiva zob, bo lahko imel zato gnile in bo trpel pri zobozdravniku, se ga zelo verjetno začel bat itd... To je vsekakor hujše kot če mu nekajkrat na silo umiješ zobe, dokler se pač otrok ne sprijazni, da je to ena od stvari, ki se jih pač mora. Skoraj vsak otrok ima kdaj fazo, ko tega ne mara, celo če je na začetku užival... Če otrok noče k zdravniku, pa je bolan, ga bomo vseeno peljali, ne? In ga stlačili na silo v avto, zvlekli ali nesli po stopnicah, itd... Ker je tveganje, da bi bilo kaj narobe, če ne bo šel, preveliko. Če otrok skače na cesto, je boljše, da narediš pratično karkoli, samo da to neha počet, ker je to res tako zelo nevarno zanj. itd... Problem pri zagovarjanju "ene čez rit", je v tem, da ljudje to potem uporabljajo za vse, kar se jim zdi narobe - ker pač dela. In s tem ravno zadeva izgubi tisto ekskluzivnost - kot jo vsaka kazen, ki jo pogosto uporabljaš. Sama se na punci tudi kdaj derem - ampak za stvari, ki se mi zdijo zelo narobe. Ne bom ju nadrla zato, ker sta naredili mes iz kuhinje;). Bom ju pa nadrla, če zbudita malega, ker je to njegova osnovna pravica in se jo pač morata naučit spoštovat, kot spošutjem jaz njune. Vsak ima malo drugačen seznam, kaj se mu zdi ok, kaj ni zaželjeno in kaj je strogo prepovedano. Meni recimo samo dretje ne gre tako zelo do živega, malidve smeta skakat po postelji in po lužah, nisem ravno srečna, ampak se lahko posvinjata (nezaželjeno, ampak ni prepovedano), lahko kdaj tečkata, pripravljena sem ju precej počakat, če to pomeni, ad bosta nekaj sami. Strogo prepovedana je cesta, balkon (če nisva midav zraven), strogo določeno je, da umivamo zobke zvečer vsi, zjutraj sami, pa rokice, ko pridemo domov in pred in po obrokih (čisto razumeta, da je to prav že zaradi dojenčka in pošljeta sami roke umit tudi obiske;), če kdo spi, ga je treba pustit pri miru, igrače si delimo (hrane iz krožnikov pa rajši ne, ni pa prepovedano, samo rahlo nezaželeno), tepemo se ne, lahko se pa oblečeta kot klovna, če jima paše. Drugi imajo drugačne lestice: ena mamica ne mara dretja in je prepovedano kričat, medtem ko je ok, če se ne deli igrač. Druga mamica je bolj alergična na pacanje in otrokoma ne da nič, kar bi lahko naredilo packarijo in je to največji ne, tretja bo otroku vedno dala sokec in čokoladico, ne bo pa pustila, da se obleče v neke čudne obleke iz 80ih;). Nobena od njih ni nič panična na parkirišču, kjer sama precej kompliciram, ker je pri nas vedno vse polno in nihče ne vidi tako malega otroka zadaj... Težko je rečt, kaj je prav: fino je, če otroci delijo igrače, če se ne derejo, pazijo na parkirišču, ne pacajo itd... Samo vsega ne moerš prepovedat, zato si pač vzameš, kaj je tebi res pomembno.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|