ronja
|
Najprej odgovor: tudi jaz ga ne bi silila. Čas z babicami naj bi bil prijeten za obe strani - če je nekaj na silo, se mi zdi, da narediš več škode kot koristi. Sama nikoli nisem hotela biti pri eni babici in sem vedno samo odštevala ure ali dneve, kdaj grem domov. Ni to fajn in je brezveze, ker noben nima nič od tega, rajši bi, da bi me takrat pustili doma ali dali h kakim prijateljem. Če rabiš varstvo, ga probaj kje drugje zrihtat za tisti čas, glede na to, da si zdaj tega obiska noben od njiju prav srčno ne želi...
opažam, da se večinoma javljajo mamice fantkov
No, da se javi še ena mamica punčk (in fantka, ampak ta še nima pojma, kdo ali kaj je to babi;)
punce, ki pa so seveda stalno visele babici za ritjo...
Pri nas Ronja sicer res visi meni za ritjo, ampak babi pa ne in je tudi imela obdobje, ko ni hotela tja in ko je prišla, je bežala od nje. Pač babi je bila pa to končno "njena" tako želena punčka (po 2 sinovih in 1 vnuku) in je ni mogla spustit iz rok niti za sekundo, tamala je mela pa dovolj in čim se je naučila plazit, jo je pobrisala iz naročja. POtem je ves čas lezla do deda, nedvoumno pokazala, da ga ma rajši in počasi je tudi babi postalo jasno, da s siljenjem ne bo dosegla željenega rezultata in je šlo počasi na boljše (ji je bilo pa to kar težko, vem, da je imela kar nekajkrat solze v očeh zato). Še zdaj ima kake prebliske, ampak zdaj ji tudi Ronja sama z besedami pove in gre stran, če ji kaj ne paše in potem babi ve, da je malo pretiravala, se lepo zmenita.
Za Lejlo pa babi ni nikoli tako letala, tako da ni mela teh problemov in sta se lepo igrala z dedom, tamali jih verjetno tudi ne bo imel, glede na to da je fantek in da je že 5. vnuk...
Z drugo babi teh problemov ni, ker ma ona en kup idej, kaj vse bojo počeli, pa dostikrat se še skuhat spravi vmes in potem niti nima časa ji viset za vratom - pa itak ni glih tak tip, ji je všeč, če se otroci zaigrajo.
Z dedijem tudi ni problemov, ker se mu niti približno ne da tok ukvarjat z otroki, da bi jim to lahko šlo na živce;). Je prej obratno - da bi dedi rad malo miru pred njima
Pri nas dedek tam rešuje situacijo, njega obožuje.
Enako. Dedki so praviloma manj vsiljivi in jih zato otroci obožujejo. Fajn je, da te je nekdo vesel, gre pa vseeno delat še kaj svojega, pa mu potem lahko prideš zraven težit:D.
uškinamama, kaj pa če uš ne bi hotel v šolo? Glih življenjskega pomena ni, ampak vseeno ap mora it... Sem se danes spraševala, ker Ronja ni hotela it v vrtec - včeraj sem ju vprašala, če bi šli spet kaj v vrtec (zdaj sta doma, smo se pa zadnjič menile, da bi hodili 1x na teden v vrtec, da ga ne pozabita, pa da sta malo med več otroki), je sama hotela it (Lejla pa ne), danes zjutraj, ko smo šli od doma, pa obratno - mala bi šla, tavelika pa ne... Sem pa že včeraj sporočila, da prideta in potem lepo gremo tja, vse ok, ko je bilo treba it pa not, pa ni hotela... NIsem več vedela, kaj je prav... Njen razlog je bil, da bi rajši bila doma in delala nalogice (ko ji jaz kaj naštimam), se je pa upirala precej.
Včasih res ne vem, kaj je prav: vem, da je fajn, če sta lahko doma, ker jima je to fino in vem, da kaj dosti ne zamujata. Vendar pa so zdaj spet lepi dnevi in jaz ne morem bit dolgo zunaj s svojimi alergijami in malim, ki zunaj ne spi in se ne doji (noče, pa pika - prvi tak otrok - malima je bilo vseeno, kje pa kdaj, samo mami daj zizo - mali hoče bit pa DOMA, jest v miru, spat v miru, oboje v postelji - totalen zapečkar!)... In sem mislila, da bi bilo dobro zanju, da sta malo v družbi, pa da bosta dalj časa zunaj,... ampak želela pa danes zjutraj tega definitivno ni (včeraj popoldne pa ja). Kaj bi ti naredila? Ne bi ji rada dala občutka, da si lahko zmišljuje in premišljuje, kakor ji glih paše vsak trenutek drugače, ne bi je pa rada silila...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
... opažam, da se večinoma javljajo mamice fantkov... 
otroke pusti pri miru, da se igrajo po svoje, ko pridejo k njej se igra z njimi, če ne, se pa ne sili... 
Super. S tem si otroku pokazala, da ti je mar za njegove stiske. Tako se gradi odnos zaupanja , ki traja celo življenje.
. Ves čas vmes sem se sekirala, če je narobe, da sem jo silila, potem pa je bilo to nekaj, kar ji je najbolj dogajalo! Podobno je bilo az vrtec na kmetiji: najprej da ne, ne gre. Potem smo jo prepričali, je šla in še 5 dni samo o tem govorila, ko je prišla nazaj... Lejle ni treba nikoli nič silit, ona bo sama hotela probat (njo je treba nazaj držat
), pri Ronji pa res ne vem, kaj je boljše zanjo: nočem, da je prikrajšana za stvari, ki so ji zelo fajn, samo zato, ker se na začetku boji. Seveda jo probam prepričat in ji razložit, da se splača probat, ampak vedno nimaš enako časa (ker so včasih še drugi ljudje vključeni). 
.
, drugi dan pa zagotovo. Vprašajte Raho koliko toletnega papirja sem ji dolžna 
. 
