|
witch -> RE: II pričakujemo junija (17.5.2012 9:57:40)
|
Po dveh letih po pol lahko tudi jaz rečem, da ni vse v sproščenoti in ne računanju. Sem se sekirala, računala, slončkala po programu. Pa ni šlo. Sem se sprositla. Nisem vedela kdaj je O, kdaj naj čakam M, slončala takrat ko nama je pasalo. Pa ni šlo. Enostavno če so težave ne pomaga nič. Noben čajček, noben program, nobeno sporščanje, nič. Zato sem vesela da sem takoj po enem letu šla do svoje G. Da ta ni oklevala ampak je takoj še isti mesec stvar premaknila naprej. Ker zdaj, se pa v neplodnostni pač toliko dlje čaka.
Itak pa vsaki želim, da ne gre skozi to kar moramo me. Da vam uspe že v prvo, da ni vsakomesečnega upanja, čakanja, jokanja, razočaranja, bolečine. In ja čeprav sem močna, se pred drugimi kažen močno me boli. Hudo me je. Čeprav se sporostim, zvečer ko sem sama s svojimi mislimi spet pride vprašanje zakaj. Vprašanj je tisoč, odgovorov ni. Ampak vse se zgodi z razlogom. In že mora biti tako. So mi pa namenili drugačno usodo. V tem času ko čakam, probam živeti kar se da polno. Z dragim uživava, veliko potujeva, čas izkoriščava za naju, posvečava se en drugemu. Z otrokom bo vse to težje. Uživam v spancu ponoči, uživam v prostem času, uživam v delu. Zaposlila sem se z drugimi stvarmi. Otrok bo še prišel, do takrat pa bom uživala.
|
|
|
|