akvamarini
|
Poka, ni to, da se sramujem porekla mojega sinka. Moti me, ker če bi jaz izbirala oz. imela besedo pri izbiri, ne bi nikoli dala ime Jasmin. Ime je tisto, ki mi ni všeč, moj sin mi je pa nadvse všeč in ga ne bi nikoli zamenjala in sem tudi vesela, da ga imam. Prav tako tudi njegovega očeta kot osebo spoštujem, narazen sva šla zaradi njegovega obnašanja, ki mi je bilo nesprejemljivo in nismo videli druge rešitve. Saj drugače pa poznam tudi kakšnega slovenskega otroka, ki ima za moje pojme čudno ime in bi se ob tem imenu jaz osebno čudno počutila. Npr. ena punca blizu nas je stara kakšnih 10 let in ji je ime Terezija Benedikta (se ne zafrkavam), pa je sama enkrat rekla, da ji je nerodno glede imena, pa da jo v šoli zafrkavajo zarad imena, pa sta oba starša 100 % Slovenca. Meni osebno bi bilo tudi nerodno zaradi takega imena. Jasmin mi pa nekako ne paše v naše okolje, pa še všeč mi ni. No, če bi bila z bivšim še vedno skupaj, bi mi bilo lažje sprejemljivo, saj bi potem tudi imeli bolj neslovensko družbo. Je pa po mojem opažanju tako, da se ljudje iz drugih republik bolj skupaj družijo in si niti ne želijo slovenske družbe. Drugače pa jaz vedno gledam le človeka kot človeka in ga sodim po dejanjih in ne po narodnosti. Poznam dosti Slovencev, ki niso vredu, pa po drugi strani dosti neslovencev, ki so zelo vredu. Seveda to spoznaš v stiski in ne takrat, ko je vse vredu. Sploh pa sem tudi jaz takega mnenja kot je že Ronja napisala, da ni fajn dat ime po umrlem sorodniku, ker ljudem, ki so bili blizu temu pokojnemu, verjetno res prikliče predvsem asociacijo na umrlega in je res bolje, da dobi otrok neko neobremenjeno ime. Ko je naš dobil ime Jasmin in smo šli v Srbijo, sem od vseh poslušala le o pokojnem Jasminu, pa ugotavljanje če mu je podoben itd. V glasnem res ni fajn. Sicer pa je tako, da če bi se sramovala porekla, bi me motil tudi njegov priimek (ima mojega in njegovega), pa me ne. O priimku sploh nisem razmišljala, da bi ga spremenila. No, saj verjetno tudi imena ne bom, 5000 eurov mu pa res ne mislim plačat. Mi je sploh žal, da sem ga kontaktirala, ker danes me je klical in rekel, da bi prišel čez poletje stanovat v Slovenijo, da naj najamem stanovanje za ta čas, da bi bil rad s sinom. No, verjamem, saj ga že skoraj dve leti ni prišel pogledat, ampak vseeno. Lani se je spomnil, da bi mu dala sinka za 1 mesec v Srbijo, da bi njegova mama lahko skrbela zanj. Ko sem mu omenila, da bi bilo dobro uredit glede preživnine in obiskov, pa rata živčen, kao da kaj mu zdaj še hočem obest, da bo pomagal sam od sebe ko bo lahko. Je pa tako, da tudi druge narodnosti lahko kdaj presojajo, nismo oz. niso taki le Slovenci. Njegovi sorodniki so me npr. vedno gledali kot eno outsiderko. Mi smo ga kar lepo sprejeli, ampak je bil takrat res neresen, njemu je družba pomenila vse, za drugo ni bilo časa. Ker so nama naši na začetku ogromno finančno pomagali, je začel to skoriščati in zakaj bi si potem našel službo, če je bilo za vse poskrbljeno. Dopoldne je spal do kakšnih 11h, potem jedel, se peljal malo naokrog z motorjem in popoldne ter zvečer si je čas rezerviral za nogomet, druženje s kamaradi, vse do poznih ur. Otrok je bil po njegovem takrat še premajhen, da bi lahko kaj delal z njim. Tako, da ni bilo več možno nadaljevati na ta način. Ker mu nismo ne jaz ne moja starša več dajali finančnih sredstev za življenje, je pač šel nazaj k svojim. Zdaj pa se mi zdi, da bi spet rad nazaj prišel, pravi da ima vso pravico, saj ima tukaj sina. Začasno prebivališče ima še vedno prijavljeno pri nas. Nisem ga pa res nikoli dala na kakšen CSD, ker pol bi pa res znorel. Toliko ga pa poznam. Tako, da je formalno gledano kot da sva še skupaj in da oba preživljava sina. Ko sem se pa nekajkrat samo prijateljsko dobila z enim fantom in mu je to prišlo na ušesa, je pa naredil celo štalo iz tega. Temu tipu je celo grozil, da ga bo ubil, tako da se mi revež še na telefon ni več upal javljati.On je mnenja, da jaz ne smem dokler ne bo sin že odrasel nikogar dobiti, ker pravi, da njegovega sina ne bo niti slučajno vzgajal kakšen tuj moški. Danes mi je rekel, da bi lahko ponovno probala, da mu sin pomeni največ na svetu, ampak ne vem kako naj mu to verjamem. Domov ga itak ne upam več pripeljat, saj so vsi jezni nanj. Tako starša kot tudi sestra in njen mož, od katerega si je nazadnje sposodil denar in mu ga še do danes ni vrnil. Res ne vem, kaj naj. Pravi mi, da je premislil, da so bili za vse krivi moji domači, ker smo bili v isti hiši. Pravi, da če bomo kot družina poskusili sami v stanovanju, da bo sigurno drugače. Baje tudi njegovi kamaradi nimajo več toliko časa za žuranje ko pa že imajo skoraj vsi družno. Jaz pa se bojim, da nas bo vse skupaj spet vrglo iz ustaljenih tirov. Je pa set naredil isto kot pri imenu, preden je mene sploh kaj vprašal je govoril s sinom in ga čist navdušil s tem, da pride in kako bo fino. Saj otrok ga komaj pozna, ko ga pa do zdaj ni bilo nič blizu. Se mu je pa res fajn zdelo, ko ga je oči poklical in mu lepo govoril. Bojim se, da bo otrok po vsem tem zbegan, po drugi strani pa ima pravico čim več biti z očijem. Ne vem, kaj naj.
|
Natisni
. 
Ne vem v čem je štos. 
