|
Anonimen -> RE: Približek sanjskemu moškemu (1.5.2012 13:28:00)
|
Razmišljam isto kot ti. Saj v sodelavca nisem zaljubljena, včasih se malo igram z mislijo kako bi bilo, če bi bilo. Ampak včasih res mi gre kr na jok, ko se s sodelavcem pogovarjam in imava neke enake poglede, enake želje, enake hobije, podobno razmišljava. In pol si mislim kje si bil do zdaj? Zakaj te nisem prej srečala?
A zdaj je kar je. Vse se je zgodilo tako, kot se je moralo. Ostajam s svojo družinico, po drugi strani pa sem srečna in vesela, da imam enega dobrega prijatelja več v življenju.IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Sem bila nekaj časa nazaj v podobni situaciji. Zaljubljenost mine prej ali slej. Jaz sem več kot eno leto hodila z metulčki v trebuhu v službo, kljub temu da sem se v glavi že hitro odločila, da se s sodelavcem ne bom zapletala, čeprav so iskre letele tudi iz njegove strani in sem v njem videla sorodno dušo. Bil je točno to, kar sem recimo pri svojem možu pogrešala. Lahko rečem, da te razumem. Jaz bi si na tvojem mestu vzela čas in dobro razmislila. Odločitev je seveda tvoja. Jaz sem se odločila ostati z možem, čeprav ni moj sanjski moški. No zdaj vem, da tudi sodelavec ni. Ne me narobe razumet je čisto v redu dedc in tudi dobra prijatelja sva samo zaljubljena nisem več vanj in ja po določenem času začneš opažat "napake".... sicer pa ali sanjski moški sploh obstajajo?
|
|
|
|