|
Abby -> Drugi otrok (4.9.2005 16:13:34)
|
Sama sem se nekje pred letom in pol nekako odločila, da je en otrok dovolj. Iz standardnih razlogov: enemu se bom lahko bolj posvečala, ga imela bolj rada, etc. Ob tem, da sva seksala brez zaščite. Dobro, saj sva pazila in računala varne dni, in podobno. In potem sem zanosila, ko je bila hčerka stara 2 leti in 3 mesece. Najprej sem bila nesrečna in obupana. Dolgo se nisem mogla sprijazniti z novo situacijo. Bala sem se, da dojenčka ne bom imela tako rada kot Majo, pa spet, da bom potem njo zapostavljala, da se ne bosta marala med sabo, ker bosta čutila da ju zapostavljam enega na račun drugega... Ko sem rodila, sem bila nesrečna, ker se v fantka nisem zaljubila na prvi pogled, kot sem se v punčko. Še vedno me je skrbelo, ali bom lahko do obeh čutila enako, glede na to, da je ona bila načrtovana, on pa ne (čeprav zaželena sta bila oba v končni fazi). Ampak kaj kmalu se je to spremenilo, in danes si ne znam več predstavljati življenja brez njega.
Mislim, da so to precej običajne skrbi in strahovi mladih mamic. Vendar se pa vedno najde dovolj ljubezni za toliko otrok, kot jih imaš.
|
|
|
|
). Midva nekako nič več ne paziva pri sexu in posledica tega je jasno lahko druga pikica. Vedno sem si želela dva otroka in tudi to, da naj ne bi bila prevelika razlika med njima. Od kar pa imam mojega malega sončka, pa ne vem več kaj si želim. Še enega ali ne? Zdaj ali kasneje? In zakaj so se mi pojavili ti dvomi? Nikoli si nisem predstavljala, da imaš lahko nekoga tako rad. Dokler nisem rodila moje največje ljubezni. To ljubezen seveda lahko občutite vse tiste, ki ste že mame. Svojemu sončku se posvečam v vsakem svojem prostem trenutku, omogočam mu čimveč in mu izkazujem kar se da veliko ljubezni (seveda oba z možem, da ne bo pomote). Zato se nekje v sebi bojim, da bo ta moj sonček, ratal nehote zapostavljen, kmo bo prišla na svet druga pikica. Da se ne bova mogla več v toliki meri posvečati samo njemu, da ga bo drugi nekako izrinil. Čeprav bova naredila vse kar je v najini moči, da se ne bo čutil zapostavljenega, je to včasih verjetno nemogoče, saj manjši na začetku rabi več tvoje pozornosti in skrbnosti. Ne vem, v bistvu vam težko opišem kaj čutim,a upam da me razumete. Bojim se ali bom premogla še enkrat toliko ljubezni tudi za drugega otroka.
. Imela sem slabo vest, ker ne bom mogla posvečati svojega časa samo ta prvemu, včasih sem se iz obupa celo razjokala.
Zato kar pogumno v nove zmage 
